Wikipedija: struktura in meje

Uvod

V seminarski nalogi me bo zanimala analiza Wikipedije z gledišča medijske teorije. Bolj natančno me zanimajo meje možne komunikacije tega sistema, ki je navidez najbolj demokratičen med novimi mediji. V ta namen nameravam pregledati tudi tehnološki ustroj sistema Wiki in posledice, ki jih vnesejo njegove posebnosti.
Vodilna teza naloge je, da je Wikipedija pokazala revolucionarne možnosti za delovanje medijev, da pa kljub temu ne bo nikdar dosegla cilja, ki si ga danes zastavlja: “Zbrati vso znanje človeštva v vseh jezikih.”.

Wiki
Spletni sistem Wiki je nastal leta 1995 za potrebe komunikacije neke raziskovalne skupine. Zatem se je hitro razširil in postal vsesplošno priljubljen način, ne več le skupnega oblikovanja spletišč in skupnega dela, temveč celo, in to je prva bistvena novost, javnega oblikovanja spletišč in javnega delovanja na internetu. Avtor prvega Wikija, Nathan Matias, je ključne prednosti sistema povzel v nekaj točk :
• Poenostavljeno urejanje spletnih strani
• Uporaba preprostega označevanja
• Dokumentiranje sprememb spletnih vpisov
• Poenostavljeno dodajanje novih strani
• Poenostavljeno vzpostavljanje povezav
• Poenostavljena organizacija spletišča
• Vodenje evidence o vsebini
• Omogočanje skupinskega soustvarjanja

Kot vidimo so odlike sistema v grobem dveh vrst – enostavnost za uporabo in kvalitetno arhiviranje podatkov. Kot tak predstavlja odlično orodje za določeno vrsto opravil – spletno objavljanje. Dotlej orodja za ta namen niso bila enostavna in sama od sebe tudi niso skrbela za vsebino. Šele z Wikijem se je vzpostavila možnost za resnično množično spletno ustvarjalnost in za razcvet nekaterih novih družbenih pojavov v spletu. Šele ko širša javnost prične prakticirati določeno vedenje lahko govorimo o relevatnem družbenem pojavu in internetni fenomeni so bili do pred nekaj leti omejeni predvsem na bolj izkušene posameznike. Z razvojem drugih tehnologij, pocenitvijo dostopa do interneta in počasno razširitvijo bolj temeljnih oblik spletne komunikacije (elektronska pošta, irc, p2p), pa je tudi svetovni splet (WWW) postal široko uporabljan, kot vir informacij in za razvojem spletnih forumov kot mesto za komuniciranje .
Wikipedija
Največja zbirka podatkov na svetu je nastala leta 2001, kot smiseln in hkrati po mojem mnenju revolucionaren nasledek sistema Wiki. Če je bil prvi Wiki zasnovan kot orodje za komunikacijo omeje znanstvene skupnosti in so kasnejši Wikiji temu bolj ali manj sledili (služili omejenim obstoječim skupnostim), je Wikipedija radikalno sledila svobodnjaškemu bistvu sistema. Utopistična ideja, 'pripraviti enciklopedijo, kjer lahko kdorkoli objavi karkoli', sprva zveni paradoksalno. Pisanje enciklopedij in zbirk vednosti je bilo od nekdaj, še zlasti pa od razsvetljenstva dalje ekskluzivna pravica najbolj razgledanih med razgledanimi izmed šolane elite. Ta koncepcija enciklopedičnosti nam je tako naravna, da ob pogledu na Wikipedijo skorajda vsakdo zgolj začudeno zmajuje z glavo in dvomi o uporabnosti in natančnosti člankov. Dodaten udarec takšni elitistični logiki sta anonimnost urejanja Wikipedije in njena neprofitnost in neodvisnost.
Wikipedija je tako, razen po svojem poslanstvu, v vseh drugih strukturnih pogledih radikalno drugačna od ostalih enciklopedij, tiskanih ali digitalnih. Naj omenim še nek neuspel zgodnejši poiskus s podobno idejo: svetovno znani avtor Douglas Adams je leta 1999 poskusil vzpostaviti podobno odprto spletišče kot nadaljevanje svoje knjige Štoparski vodič po galaksiji, pod okriljem nekega računalniškega podjetja. Zakaj ta projekt ni nikdar uspel je sicer široko vprašanje. Morda je bil prezgoden in internet še ni imel kritične mase uporabnikov, morda pa je bila težava le v tem, da ni uporabljal Wikija. Sistem sicer še vedno deluje na Bbcjevih strežnikih, a se nikakor ne more primerjati z obsegom Wikipedije. Le-ta je namreč v borih treh letih delovanja prerasla Encyclopedio Britannico in raste še naprej z eksponentno hitrostjo. Iz nje se je odcepilo mnogo neodvisnih projektov med drugim novice, turistični vodič, slovar, knjižnica.
Sistem
Univerzalnost enostavne ideje sistema Wiki se je tu zaradi vstopa v javno zares lahko izkazala. Komuniciranje na internetu je namreč lahko zasebno in kot tak se internet ne razlikuje dosti od telefona ali pisem. Nejgova velika vrednost pa je v možnosti javnega nastopa – objave informacij na način, da lahko drugi dostopajo do njih. V tem lahko prevzame vlogo običajnih časnikov, knjig, plakatov, letakov, pa tudi radia in televizije ali pa konec koncev enciklopedij. Vsi ti mediji so bili zaradi dostopnosti opreme ali zapletenosti uporabe izrazito enosmerni in centralizirani. Podobno je veljalo tudi za svetovni splet do pojava Wikijev – spletne strani kot edino sredstvo množične komunikacije na spletu so omogočale zgolj enosmerno komuniciranje in zaradi zapletenosti uporabe so tudi silile večino uporabnikov v zgolj pasivno vlogo; bolje rečeno, so jim dovoljevale pasivno vlogo. Sistemi Wiki namreč poleg vsake strani vsebujejo tudi opazno povezavo 'edit' (uredi) in s tem na nek način silijo k aktivni, kritični uporabi strani. Spletne strani ki jih krmili sistem Wiki tako postanejo prvo dvosmerno množično sredstvo komuniciranja. Pravzaprav so večsmerno ali mnogosmerno sredstvo, saj je število uporabnikov v vsakem trenutku lahko mnogo.
Ključna razlika med takšnim pristopom in drugimi elektronskimi množičnimi sredstvi komunikacije, kot so dopisni seznami in novičkarske skupine je, da ni v prvi vrsti sistem za obveščanje. Pri teh gre pošiljanje kopij sporočil na poljubno število naslovov, pri spletnih straneh pa za objavljanje ene strani na javnem kraju. Ravno tako ne gre za enostaven princip 'feedback', izražanje mnenja, ampak za dejanski poseg v vsebino.
Morda še najboljša primerjava bi bila otroško igrišče ali peskovnik, kjer individualne stvaritve nastajajo v sozvočju z drugimi. Tako enostavno, kot je v peskovniku napraviti 'hišo' in s tem 'mesto', je z Wikijem enostavno napraviti članek in s tem revijo ali enciklopedijo. Simmel bi tu iskal čisto družabnost, sam formalni temelj družbe na delu. Gre namreč za popolno sproščenost, ker orodje ali metoda ustvarjalnosti postane trivialna.
Ključna lastnost spletne ustvarjalnosti je popolna individualnost v območju javnega. Tako kot je otroška igra še povsem osebna in ne obremenjena s tujimi stališči, je tudi javno delovanje v internetu povsem osebno. Naštejemo lahko več razlogov za takšno vedenje. Najbolj očiten je zagotovo anonimnost in s tem zmanjšana odgovornost, torej manjši strah in manj zadržkov. To bi seveda terjalo obširnejšo psihološko raziskavo. Bistveno pa je še nekaj – virtualnost. V virtualnem koncept odgovornosti ni več tako usoden kot v resničnem svetu. Ključ za razumevanje kreativne individualnosti v internetu je torej nenevarna neodgovornost. Precej neverjetno je, da bi zaradi napačne virtualne poteze nekdo umrl, ali pa bi se nam zgodilo kaj hudega. Zaradi tega je verjetno etika virtualnega sveta precej okrnjena, če ne celo odvečna. K temu dejstvu precej doprinese tudi dejstvo neverjetne množičnosti, ko se vsak napačen podatek ali dejanje izgubi v morju drugih, ki so v povprečju bolj pravilna. To je seveda znano dejstvo – množica se bo običajno odločila pravilno (in glas ljudstva na Miljonarju običajno ne zgreši). Sposobnost sistema Wiki, da arhivira vse spremembe tudi morebitno tveganje izgube podatkov povsem izniči.
To je bil negativen razlog, oziroma razlog, da se kreativna raba ne onemogoča. Ni pa še povsem jasno, zakaj se kreativna raba javnega medija sploh pojavi.
Delovanje
Tu gre torej za neomejeno komuniciranje vseh z vsemi, oziroma vsaj mnogih z mnogimi. In ne le komuniciranje, še bolj pomembno je, da gre za skupno ustvarjanje in gradnjo. Zdi se mi, da je to prvič da smo prisiljeni nek medij razumeti prek meja običajnega sporočanja. Če si sedaj ogledamo samo nastajanje Wikipedije, vidimo množico posameznih piscev, ki vsak zase, neodvisno od drugih, objavlja informacije na spletu, ker bodo morda koristne javnosti. Na tej točki je narava informacij povsem nepomembna – lahko gre za strokovni članek, slovarsko definicijo ali multimedijsko vsebino. V tem pogledu niso pisci bistveno različni od običajnih novinarjev ali avtorjev. Zato pa sta medij in orodje, ki ju uporabljajo vsak po svoje revolucionarna. Prosta enciklopedija kot medij postane dejanski izdelek individualnih anonimnih prispevkov in Wiki jim omogoča neposreden vpliv na vsebino, brez urednikov, cenzorjev, direktorjev, vlade.
S stališča nastajanja tako moramo razumeti Wikipedijo kot enosmeren a odprt medij, kar pa je po svoje paradoksalna formulacija. Kot smo videli obstajajo strukturni razlogi da je to sploh mogoče (množičnost uporabe in dostopnost tehnologije), toda kako je mogoče da se tako razpršen koncept dela sploh obnese? Wikipedija vsebuje že prek miljon člankov v več kot 50 jezikih, pa to še ni vse. Celo konkurenčna enciklopedija, Microsoft Encarta, je pričela vzpodbujati svoje bralce naj predlagajo popravke, ki jih bo uredništvo pregledalo. Tu lahko govorimo o odmiku od tradicionalnega elitističnega pogleda na ustvarjanje enciklopedij. Najpogostejši očitek leti na relevantnost in zanesljivost podatkov. Avtor Wikipedije poziva vse dvomljivce, da si izberejo področje, ki ga obvladajo in si tako ustvarijo pravo sliko in če niso zadovoljni, lahko zelo enostavno izboljšajo stanje. In tu je po mojem mnenju ključ za uspeh – med tako veliko množico ljudi se vedno najde kak strokovnjak, ki bo objavil kvaliteten članek. Ni nobene potrebe domnevati, da doktorji znanosti, ki bi sicer pisali članke v resnih enciklopedijah ne sodelujejo tudi v Wikipediji.
Tako lahko opišemo nekaj možnih scenarijev nastajanja članka in videli bomo, da so vse poti nujno napredujoče. Morda to ni najkrajša pot do popolne zbirke, je pa zagotovo najzanesljivejša.
1. Strokovnjak napiše članek. Tako bo članek že takoj dokaj relevanten in nadaljni bralci ne bodo čutili potrebe po popravljanju, slabšanju, brisanju.
2. Nestrokovnjak napiše članek. Slej ko prej se bo našel strokovnjak, ki ga bo popravil do relevantnega stanja.
3. Nestrokovnjak napiše članek, ki ga potem mnogo uporabnikov popravlja po koščkih, za katere se čutijo kompetentne.
Ključni podmeni takšnega razumevanja napredka skupnega dela sta dve: 1) redko bodo uporabniki popravili članek na slabše in 2) ni vandalizma. Vandalizem na javnih krajih je vsekakor pomembno vprašanje in tu se izkažejo prednosti virtualnih prostorov pred resničnimi – prej omenjena statistična neškodljivost neodgovornosti, in pa sposobnost Wikija, da arhivira vse spremembe. Poleg tega seveda premoremo še mnogo varnostnih tehnologij, ki marsikak poskus vandalizma preprečijo že vnaprej. Izkaže se skratka, da vandalizem ni problem.
Vera v progresivnost pa je morda bolj dogmatična. Zares najboljši argument, ki se ne zapleta v psihologizme, je enostavna izkušnja – izgleda da se odprti sistemi na internetu tako vedejo. Če si sedaj ogledamo položaj običajnega sprejemnika medijskega sporočila – ko potrebuje informacijo ali pa išče zanimivosti in si izbere določen medij, ki naj ga zadovolji. Ima že neka bolj ali manj določena pričakovanja in iskal bo dokler ne bo dobil iskanega. Morda bo v iskanju informacije naletel na obstoječ članek v Wikipediji. Domnevamo lahko, da če v članku, ki ga načeloma zadovolji, vendarle prepozna manjšo napako, mu sistem sugerira in omogoča, da jo popravi. To nekako ustreza različici 3. Razlog za napredek Wikipedije je v tem primeru ravno preprostost uporabe, ki naključnemu mimoidočemo skorajda brez vložka energije omogoči izboljšati informacijo, ki jo je sam iskal. Bolj zagonetno pa je razumeti razloge, za pisanje novih člankov. Ključno vprašanje tu spominja na Leibnitzovo ontološko vprašanje – “Zakaj je nekaj, zakaj raje ni nič?”. Zakaj bi kdorkoli vložil energijo v javno dobro, ne bi bi se mu to kakorkoli lahko povrnilo? Naj še enkrat opomnim na anonimnost delovanja Wikipedije, ki ne omogoča izboljševanja recimo družbenega statusa ali ugleda. Wikipedijo tako lahko razumemo le, kot izražanje neke omejene, a dovolj velike, množice privržencev – 'fanov', vrtičkarjev; ljudi skratka, ki skrb za Wikipedijo razumejo kot svoj konjiček za lastno zadoščenje. To lahko ilustriramo z nekaj številkami: januarja 2005 je Wikipedija premogla 13000 različnih ljudi, ki so vsaj petkrat v mesecu kaj postorili na njej in 3000 takšnih, ki so popravili več kot 100 vnosov. To je seveda strahotno veliko, a šele primerjava z celotnim obiskom na straneh dobimo pravo sliko o skupnosti. Decembra 2004 se je tako število obiskov v nekaterih dneh povzpelo celo do 220000. Seveda ne smemo spregledati načelne odprtosti, a dejanska skupnost tistih ki sporočajo, je vendarle zanemarljiva v primerjavi z naslovniki.
Dejansko rast Wikipedije tako lahko pripišemo osebnim kapricam posameznikov, ki pa jih je zaradi neverjetne množičnosti interneta vendarle zelo veliko. Zaradi tega je bolj pomembno, da sistem omogoča (ne preprečuje) neomejeno rast, kot pa iskanje pozitivnih vzrokov zanjo.
Sredstva
Kako je pa mogoče, da se tako zapleten sistem lahko vzdržuje neodvisno od komercialnega ali vladnega sektorja? To vprašanje pravzaprav zadeva precej širše območje računalništva kot je Wikipedija – le-ta je pravzaprav dedič miselnosti gibanja za prosto programje, ki deluje že od sredine osemdesetih let. Vodilni osebnosti gibanja sta Richard Stallman in Linus Tornvalds, ki sta tudi glavna krivca za prosti operacijski sistem Linux. Gibanje se je v devetdesetih posplošilo v koncept Copyleft, ki predstavlja alternativo Copyrightu in kapitalistični koncepciji privatne lastnine. Najnovejši derivat tega je sistem za odprto licenciranje Creative Commons. Vse to bom pojasnil malce kasneje.
Stallman rad poudarja, da je razvoj programske opreme bistveno drugačen od drugih industrijskih panog in sicer v tem, da je zelo enostaven. Razvoj programske opreme je izključno abstrakten proces, povsem neodvisen od omejitev resničnega sveta in zato bistveno lažji od stalnega krmarjenja med domišljijo in tehnološkimi možnostmi. Do neke mere je to dejansko res in je tudi razlog, da je prosta programska oprema kot koncept sploh mogoča. Skupaj z razumevanjem te možnosti pa je tudi razumevanje možnosti proste enciklopedije.
Vzdrževanje tako zapletenega sistema in tako velikih količin podatkov je naporno opravilo, a znanja potrebna zanj, so popolnoma ista, kot jih zahteva vzdrževanje prenekaterega komercialno zanimivega projekta. Tako je pogost očitek gibanju za prosto kodo, da parazitira na kapitalu, da so privrženci podnevi mravljice in ponoči revolucionarji. Kakorkoli že, izkaže se, da se projekt, kot je Wikipedia, lahko izvaja kot postranska dejavnost. Kolikor ima projekt dejanskih stroškov, za nakup strojne opreme in dostop do interneta, pa Wikimedia Foundation uspešno zbira s prostovoljnimi prispevki. Tako je pravzaprav subvencionirana od ljudi, ki jim služi, podobno kot so nacionalne medijske hiše financirane iz davkov. Le da v internetu še ne premoremo državljanstva, vlade in prisile. Naj omenim le še, da Wikipedia ne prodaja oglasnega prostora, kar je v sodobnem svetu že prava redkost.
Etika
Orisal sem že širšo problematiko avtorskega prava. Običajne medijske hiše so se navadile plačevati pravice za uporabo avtorskih del v vsakem drobcu svojega javnega programa. Toda po krajšem premisleku lahko uvidimo, da Stallmanovi očitki industriji programske opreme veljajo tudi za večji del kulturne produkcije. Zares je zelo enostavno napisati članek in po svoje je nesramno človeštvu odrekati pravico do informacije na osnovi egoističnih vzgibov. Tu presenečeno naletimo na etično dimenzijo, ki smo je virtualnemu svetu poprej odrekli. Dejansko lahko uvidimo, da v virtualnem svetu velja etika resničnega sveta in da je virtualni svet zgolj polje delovanja resničnih ljudi, ne pa navideznih osebnosti.
Vsem prej omenjenim gibanjem gre za svobodo informacij, kar sploh ni naivna zahteva, če upoštevamo govor o informacijski družbi. Prosto dostopne informacije so tako nujen naslednji korak razvoja založništva in sistem odprtega razpršenega nastajanja informacij je doslej najbolj uspešna strategija za dosego tega ideala. Kot smo prej opisali je vzdrževanje strokovne ekipe, ki piše in ureja članke za enciklopedijo ali pa za časopis, lahko zelo drago in ljudi za urejanje tako velikih zbirk podatkov je vedno premalo; razen če so to kar vsi možni ljudje – v tem primeru smo dosegli najboljšo možnost za napredek. V tem smislu lahko Wikipedijo razumemo kot zbirko genskega materijala vrste in njen razvoj opazujemo kot evolucijo. To sicer ni najhitrejši možen razvoj, ker ni usmerjen, je pa dolgoročno zanesljiv in stabilen. Pogoj zanj pa je popolna svoboda.
Meje
Doslej sem poskušal pokazati, da ima Wikipedija nekatere posebne značilnosti v primerjavi s tradicionalnimi tiskanimi mediji, ki deloma izvirajo iz posebnih lastnosti interneta, deloma pa lastnega inovativnega pristopa k javni komunikaciji. Preostane pa še vprašanje, kako daleč jo bodo te lastnosti odnesle, oziroma kakšne ovire lahko pričakujemo v prihodnosti. Tu moramo ločiti nekaj vidikov napredka: kvantitavivno, kvalitativno in referenčnosti. Privzamemo lahko, da tehničnih omejitev ne bo.
Doslej Wikipedija še vedno kaže eksponentno naraščanje števila člankov in nič ne kaže, da bi navdušenje uporabnikov kaj kmalu upadlo. Letos je končno prerasla vse sorodne javne zbirke podatkov in v tem smislu lahko domnevamo, da bo vir novih standardov in pričakovanj v prihodnje.Wikipedija je tudi bistveno bolj odzivna na dogajanje od drugih zbirk, tako da lahko domnevamo, da bo sčasoma postala pomembna tudi kot kronika dogajanja. Primer za to je zelo podroben članek o nedavnem cunamiju v jugovzhodni aziji. Precej nemogoče je napovedati kdaj bo krivulja rasti pričela konvergirati. Vsekakor bo to odvisno od števila uporabnikov interneta, ki bo najbrž naraščalo še precej časa, sicer pa verjetno obstajajo metode za oceno ciljne publike, razvite za tradicionalne medije, ki bi bile tudi tu povsem uporabne.
Kvalitativen napredek je bolj zagonetno vprašanje. Sodelujoči pri eni izmed rednih konferenc Wikipedije so prepoznali, da Wikipedija še ni primerna za citiranje, čeprav na primer Kanadska zakonodaja vsebuje povezavo na Wikipedijin članek o istospolnih porokah. Obstajajo samooklicane skupine članov, ki sistematično izboljšujejo članke. Wikipedija vsebuje zelo podrobna priporočila in navodila za pisanje prispevkov in povezovanje med njimi. Izkaže se, da ni enostavno napisati dobrega članka, tako da bi prej orisano strukturo delovanja morali nadgraditi z dodatno plastjo 'poklicnih' popravljalcev. Pretežno gre tu za oblikovno popravljanje, členitve, dodajanje izpuščenih podrobnosti, preverjanje datumov in podobno. Neodvisne raziskave so pokazale tudi kvalitativen napredek, a profesionalni enciklopedisti so prepričani, da odprtost pomeni preveliko grožnjo za vsebino. Sam menim, da je to neutemeljeno in da se lahko sklicujemo na evolutivni tip napredka.
Posedica kvalitativnega napredka bo zagotovo večja prepoznavnost. Cilj avtorja Wikipedije je, da se pripravi tudi resnična, tiskana izdaja, ni pa še natančnejših načrtov. Ideja je nekako v tem, da se Wikipedijo v očeh javnosti postavi ob bok drugi referenčni literaturi.
Še vedno pa se zdi smiselna trditev, da razvoj Wikipedije ima meje, da nikdar ne bo obsegala vsega človeškega znanja. Morda je ta ideja zgolj dogmatična in ne pove nič več kot to, da 'človek se že ni mogel razviti iz opic', a vsaj trenutno je Wikipedija še zelo daleč od te utopije. Lahko si predstavljamo, da z večanjem obsega postaja manj pregledna in popravljanje počasnejše. Tu gre lahko za dinamični odnos med številom samooklicanih 'urednikov' (ki, kot smo pokazali opravijo večino najpomembnejšega urejanja) in številom novih člankov. Če nekoč število člankov prične naraščati hitreje kot število popravljalcev, lahko pričakujemo poplavo nekvalitetnih člankov. Na tej točki lahko prične padati ugled Wikipedije in koncepta dela. A to je zgolj špekulacija in kot rečeno, pri trenutni rasti interneta ni očitno, da bi se to lahko zgodilo kadarkoli v bližnji prihodnosti.Če Wikipedijo primerjamo z razvojem prostokodnih programov nimamo resnih argumentov za te dvome. Le-ti se razvijajo že dvajset let, pa je pisanje programov vendarle manj množično in povsem specializirano opravilo. Bistvena razlika je morda le ta, da skupnost piscev programov v celoti (pišejo in vzdržujejo kvaliteto) nastopa proti skupnosti uporabnikov (ki kvečemu sporočajo težave). V Wikipedijo lahko dodaja kdorkoli, videli pa smo, da urejajo le nekateri. Ključna razlika je torej že opisana dostopnost tehnologije.
Sklep
Ugotovili smo, da Wikipedijo lahko razumemo kot medij množične komunikacije, da pa se od ostalih množičnih medijev bistveno razlikuje po svoji radikalni odprtosti. Ugotovili smo tudi, da je ta odprtost zgolj načelna, v praksi pa so sporočevalci še vedno zanemarljiva manjšina vseh prejemnikov. Načelna odprtost tako nastopa predvsem kot garancija za neskončni napredek, ne pa kot strukturna novost samega komunikacijskega dejanja. Ta prikrita dvojnost se lahko v prihodnjem izkaže kot ključna za usodo projekta.
Možnost vzpostavitve odprtega pristopa je posledica nekaterih spremljevalnih okoliščin: neverjetne množičnosti, tehnološke dostopnosti, anonimnosti interneta in človeškega nagona po ustvarjalnosti. Morda je bolj kot to, da odprt sistem deluje dobro, presenetljivo to, da odprt sistem sploh deluje. Wikipedijo lahko razumemo kot dokaz, da pomanjkanje formalnih pravil ne pomeni tudi umanjkanja urejenega delovanja. Se je pa to lahko pokazalo šele v varnem virtualnem prostoru interneta, kjer neodgovornost ne pomeni nevarnosti.

Literatura
• Primož Peterlin, Wiki, sistem za spletno soustvarjanje
• Nathan Matias, “What is Wiki?”, http://www.sitepoint.com/print/1241
• Joyce Y. M. Nip, The relationship between online and offline communities: the case of Queer Sisters, v Media Culture & Society, vol. 26(3) str. 409-428
• Wikipedija o Wikipediji in povezani članki: http://en.wikipedia.org/wiki/Wikipedia

Ta prispevek je na portalu Publikacije.net objavil/a Boštjan Špetič dne 2006-10-08.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

# of Ratings = 1 | Rating = 5/5