Sporočanje Slabe novice

Sporočanje slabe novice

Ustrezna komunikacija med zdravnikom in bolnikom ter njegovimi svojci je temelj kakovostnega dela vsakega zdravnika in drugih zdravstvenih delavcev. Z bolniki, ki se zaradi svoje bolezni soočajo z negotovo prihodnostjo, je ta komunikacija še bolj zahtevna in tako sporočanje novic zahteva še večjo komunikacijsko spretnost.

Dejstvo je, da večina bolnikov želi izvedeti dejansko stanje o svoji bolezni, pričakovanem napredovanju bolezni, o možnih strategijah zdravljenja ter o načinih lajšanja simptomov. Tako je načelo, da je resnico o slabem zdravstvenem stanju bolnika v njegovo korist bolje zamolčati, že zdavnaj preživeto. Kljub temu pa smo večino še vedno vsi prepuščeni bosi in nagi samim sebi, ko se na začetku kariera soočamo s takimi situacijami. Žalostno pa je dejstvo, da se tudi starejši in izkušeni zdravniki velikokrat temu želijo izogniti in prepuščajo to nalogo mlajšim kolegom. Vendar pa vsaka izkušnja nekaj šteje.

Slaba novica

Slabo novico opredelimo glede na vpliva, ki jih ima na bolnika in svojce. Še bolj natančna definicija po Buckamnu: Slaba novica je vsaka novica, ki drastično in negativno vpliva na bolnikovo prihodnost. Teža slabe novice je odvisna od velikosti razlike med bolnikovimi pričakovanji za prihodnost in medicnsko realnostjo v dani situaciji. Teža slabe novice torej ne poznamo, dokler ne vemo, kaj bolnik o svojem zdravstvenem stanju že ve kaj pričakuje od zdravstvene oskrbe.

Slaba novica je torej vsaka novica o bolnikovem stanju, ki jo zdravnik ali medicinska sestra sporoči bolniku ali njegovim bližnjim in lahko zaradi same vsebine ali razmer, v katerih je bila posredovana, negativno vpliva na prejemnika zaradi same narave zdravstvenega stanja in/ali vpliva le tega na bolnikovo sposobnost delovanja na telesnem, duševnem, delovnem, socialnem, družinskem in eksistenčnem področju. Tako se mora zavedati tisti, ki sporoča novico, ki bi jo lahko opredelil kot slabo, mora to narediti na ustrezen način z uporabo besednih in nebesednih veščin sporazumevanja.

Sporočanje slabe novice

Dandanes se tako ne sprašujemo več, ali naj slabo novico povemo ali ne. Bolnikova pravica in zdravnikova dolžnost narekujeta, da informacije, ki jih imamo o bolniku, posredujemo bolniku, vendar v tolikšni meri in v takšnih potankostih, kot sam želi ter na način, ki bo bolniku razumljiv in bo imel nanj najmanj neugodnih učinkov. Da to naredimo na ustrezen način, so potrebne dobre in ustrezne veščine sporazumevnja, katere pa nas tekom šolanja nekako pozabijo naučiti.

Pri sporočanju slabe novice želimo uresničiti štiri glavne cilje:
1. Zbrati informacije o tem, kaj bolnik že ve, kaj pričakuje, in o njegovi pripravljenosti, da izve novico.
2. Posredovati razumljivo informacijo v skladu z bolnikovimi potrebami in željami, upoštevajoč bolnikovo avtonomijo
3. Podpreti bolnika z uporabo veščin, za zmanjšanje čustvenega stresa in občutka izolacije ob sprejemnaju slabe novice.
4. Razviti strategijo zdravljenja oziroma lajšanja, simptomov v sodelovanju z bolnikom.
Obstajajo različni modeli sporočanja slabe novice. V vsakem kulturnem okolju je potrebno izoblikovati prilagojen pristop spročanja glede na značilnosti, vrednote in pričakovanja družbe, vendar pa je vsem skupno sledeče:

1. Okolje
2. Čas
3. Novico posredujemo osebno
4. Po potrebi povabim povabimo tudi svojce bolnika
5. V deželah z razvitim zdravstvenim sistemom in zdravstvenimi timi je običajno prisotna tudi medicinska sestra, ki prav tako lahko bolniku zagotavlja podporo in iskreno komunikacijo ter nadaljuje podporo tudi v stikih z bolnikom in svojci, ko zdravnika ni na oddelku, oz. na hišnih obiskih doma.
6. Najpomembnejše od vsega pa je, kako je novica predstavljena bolniku. Pri tem semo predvsem osredotočeni na glavni cilj, da samo sporočanje ne povzroči dodatne škode ob sami slabi novici. Novica naj bo prenešena na tak način, ki bo prejemniku najbolje pomagala sprejemati novo situacijo:
• Raziskovanje, kaj bolnik že ve (kaj se vam zdi, za kaj gre pri vaših težavah; kaj so vam povedali na pregledu; kaj vam je povedal specialist med preiskavo)
• Raziskovanje, kaj želi bolnik izvedeti (želite, da skupaj pregledava vaše izvide in vam vse razložim; če bi se izkazalo, da je bolezen resna, ali želite to izvedeti, kaj vas danes najbolj zanima; kaj vse bi radi izvedeli o vašem stanju)
• Opozorilo z dodatno osebno zdravnikovo noto, ki bolniku pomaga zmanjšati šok ter ga pripravi na pozorno poslušanje (kot kaže, vaši izvidi niso najboljši, moram vam povedati, da izvidi o vaši bolezni ne kažejo najbolje)
• Stopnjevanje sporočanja slabe novice z vmesnimi presledki, da bolnik lahko počasi dojema (res gre za krvno bolezen, kot ste sami posumili, ......, pravzaprav gre za resno krvno bolezen, .............., gre za krvnega raka)
• Čas potreben za reakcijo bolnika
• Nepredvidljive čustvene reakcije in težavna vprašanja, ki sicer najbolj otežijo sporočanje slabe novice. Na tem koraku lahko uporabimo besedne in nebesedne veščine sporazumevanja (predstavljam si, da mora biti to za vas zelo hudo, ....
• Razlaga o možnosti zdravljenja oziroma lajšanja motečih simptomov
• Povzetek informacij in bolnikovih dilem je nujna oblika preverjanja, koliko je bolnik doejl v procesu sporočanja slabe novice.
• Sporočanje naj ohranja bolniku možnost upanja, kar seveda ni posebej težko, če je bolezen možno ozdravljiva. A postane velik izziv, če bolezen ni ozdravljiva ali pa bolnik umira.

Taktike podpiranja bolnika

Strategije, ki še posebno podprejo takega bolnika, da lahko vzpostavi zaupen odnost za razčiščevanje svojih dilem in izražanje občutkov:
1. aktivno poslušanje
2. uporaba namigov, ki nam jih bolnik ponudi
3. postavljanje odprtih vprašanj
4. izražanje empatije – vživljanja oz. sočutja

1. Aktivno poslušanje:
- bolnika moramo pustiti govoriti
- jemljimo pacienta resno
- da slišimo, kaj nam govori
- mnoge pomembne informacije nam sporoči šele na koncu

2. Uporaba namigov
- poslušanje bolnika in odkrivanje namigov, ki nam služijo kot iztočnicaza razvijanje pogovora v pravo smer

3. Odprta vprašanja
- bolnik sam izbere globino svojega pogovora

4. Izražanje sočutja – empatije
- odkriva širino stališč do soljudi in sebe
- poskušamo razumeti bolnikovo doživljanje in mu pomagamo prebroditi probleme
- nima namena, da bi trpeli enake občutke kot bolnik

taktike blokiranja bolnika

Obrambni način zdravnika, da bolnik ne izrazi težkih nezaželenih vprašanj in močnih čustev. Obstajata dva tipa zdravikov – blokatorjev:
- zdravnik informator: bolniku ne da izraziti svojih vprašanj in skrbi, sledi svojemu načrtu sporočanja neglede na bolnikove potrebe, hiti s svojimi nasveti, ne da bi prej preveril, če so bolniku sploh potrebni, če si jih sploh želi in če jih je sposoben sprejeti
- zdravnik, ki bolnika ignorira: ne sledi namigom, ki jih bolnik nakazuje o svojih skrbeh, temveč nadaljuje s svojimi vprašanji in sporočili

Prazni tolažilni stavki: saj bo še vse dobro, ni vam treba skrbeti, saj so metode zdravljenja danes že zelo uspešne. Bolniku take izjave onemogočajo izražanje občutkov in strahu, saj mu trdimo, da to ni potrebno. Kadar ne sledimo bolnikovim potrebam, ne bomo izvedeli, kaj bolnika zanima in kaj so njegove skrbi.

Zaključek

Sporočanje slabe novice ni vsakdanja stvar. Zahteva veliko komunikacijsko sposobnost zdravnika, da zna ustrezno presoditi pacienta in mu novico sporočiti na pravi način tako, da mu novica ne bo poslabšala že obstoječega stanja in v najslabšem primeru navedla bolnika k ekstemnemu dejanju – samomoru. Tako sporočanje take novice predstavlja za zdravika na eni strani velik izziv, na drugi strani pa tudi velik psihični napor, ker ne obstaja neka »instant« formula, temveč je bolnik vsak posameznik zase in tako potrebuje individualni pristop.

Martin Lasič
Če nam boste prispevek poslali v obliki datoteke PUSTITE TO POLJE NEDOTAKNJENO!

Datoteko nam boste lahko posredovali na naslednji strani.

Ta prispevek je na portalu Publikacije.net objavil/a Martin Lasič dne 2007-03-22.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

# of Ratings = 1 | Rating = 4/5