Princip biološke povratne zanke (biofeedback) in njena uporaba v terapevtske namene

1.1 PRINCIP BIOLOŠKE POVRATNE ZANKE (BIOFEEDBACK)

Biološka povratna zanka, v nadaljevanju biofeedback, je vsak regulacijski sistem, pri katerem operiramo z biološkimi signali. Tak princip regulacije se izvaja v marsikaterem biološkem sistemu ter skrbi za ohranjanje določenega ravnovesja oziroma stanja homeostaze. Isto načelo pa lahko izkoriščamo tudi zunaj posameznega organizma, in sicer tako, da določene vitalne funkcije zaznavamo z umetnimi senzoričnimi sistemi, ki so na ta organizem pripeti, jih posredujemo regulacijskemu sistemu oziroma neki kibernetski napravi ter primerni odziv nato prek katerihkoli drugih senzoričnih organov posredujemo nazaj organizmu. Ta princip se s pridom uporablja na področju rehabilitacije in zdravljenja čustvenih motenj tako v komplementarni kot alternativni medicini.

1.2 BIOFEEDBACK V TERAPEVTSKE NAMENE

Glavno vodilo biofeedback terapij je, da organizmu posredujemo določene odzive, ki jih zlahka interpretira, in se tako nauči s svojimi organi pravilno odzvati na bolezensko stanje. Najpogostejši signal za zajem je EMG (elektromiogram - merjenje električne aktivnosti mišic), pri katerem dve elektrodi pritrdimo na kožo ali mišico, katere aktivnost merimo. Tovrstna terapija se najpogosteje uporablja pri rehabilitaciji pacientov, ki jih je zadela kap. V tem primeru za biofeedback največkrat upravljajo fontamele oziroma mišice na čelu, čeljustne mišice in ramenske mišice. Čeprav pacient nima občutkov v paraliziranem udu in ga ne more premikati, lahko v mišici zazna električno aktivnost, ki mu jo posredujemo v obliki zvoka ali kakršnegakoli drugega signala. Posledično se pacient te mišične aktivnosti prične zavedati in jo torej lahko kontrolira ter se znova nauči uporabljati mišico, katere nadzor je izgubil v poškodbi. Raziskave so sledile tudi v smeri kontroliranja avtonomnega živčnega sistema in študije so pokazale, da se lahko posameznik z obravnavano metodo nauči znižati svoj krvni tlak, umiriti ali aktivirati mišice, ki jih pred tem ni imel pod neposrednim nadzorom, dvigniti temperaturo posamezne roke, dlani ali dela telesa, spremeniti EEG aktivnost možganov in zavestno kontrolirati bitje srca. EMG biofeedback se velikokrat uporablja tudi za sproščanje mišic, torej za blaženje stresa: ko elektrode zaznajo mišično napetost, to pacientu posredujemo denimo vizualno ali kot zvočni signal in pacient se lahko tako nauči neprestano spremljati svojo mišično aktivnost ter se prične bolje zavedati, kako se ta aktivnost občuti, oziroma kaj jo pogojuje. EMG se na takšen način uporablja tudi za zdravljenje glavobolov, bolečin v hrbtu in vratu ter astme in ulkusov.
Poleg EMG signalov se v biofeedback tehniki pogosto uporablja tudi galvanski odziv kože, znan tudi kot elektrotermalni odziv. V tem primeru merimo električno prevodnost kože, ki je povezana z aktivnostjo žlez znojnic. Delovanje naprave temelji na preprostem principu: bolj ko smo čustveno napeti, aktivnejše so naše žleze znojnice in bolj je prevodna naša koža. Ta naprava je uporabna za zdravljenje fobij, aksioznosti, prekomernega znojenja itd.
Naslednji signal, ki se pogosto uporablja pri biofeedback terapijah je elektroencefalogram (EEG), ki meri elektromagnetno aktivnost možganov. Pri takšnem merjenju pa je žal problematična zelo velika soodvisnost signalov, ki izvirajo iz različnih delov možganov, kar pomeni, da je segmentacija teh signalov izredno težavna in pogosto neuspešna. Matematična orodja, ki se s tem spopadajo, so: wavelet analysis, kepstralna analiza in ralične metode homomorfne dekonvolucije. Zaenkrat so te metode še precej neučinkovite, zato je elektromagnetna aktivnost možganov klasificirana le v štiri s pomočjo računalnika zlahka prepoznavna osnovna stanja: stanje alfa (umirjenost), beta (budnost), theta (rahel spanec) in delta (globok spanec).
Nekatere biofeedback naprave merijo tudi srčni utrip in krvni tlak, zajemanje katerih pa je precej bolj enostavno.
Biofeedback se torej v terapevtski praksi uporablja na področjih čustvenih težav, rehabilitacije po poškodbah in možganski kapi, pa tudi na področju bronhialne astme. Pri zdravljenju astme so se za izredno uspešne izkazale terapije, pri katerih pacient v ogledalu opazuje svoj obraz med dihanjem in s pomočjo asistenta ugotavlja, da se mu po izdihu, ko se obrazne mišice vračajo v sproščen položaj, mišična struktura ne umiri popolnoma. V tem primeru kot biofeedback orodje uporabljamo ogledalo, ki fizično aktivnost mišic posreduje očem, pri čemer se prične pacient bolje zavedati svojih kretenj in patološkega stanja.
V biofeedback terapiji najpogosteje uporabljan signal, ki omogoča zaznavanje teh slabo kontroliranih mišičnih skupin, so zvočni signali. Zvočni feedback pacientu omogoča, da tako rekoč sliši nizko-nivojske psihološke spremembe v svojem organizmu in se jim nauči prisluhniti tudi v vsakdnevnem življenju ter se s tem privadi regulacije, potrebne za kontrolo patološkega stanja.

1.3 BIOFEEDBACK PRINCIP OB IZVAJANJU GLASBE

Kot smo opazili, pri večini biofeedback terapij za povratni signal služi kar zvok. V tem se kaže precej močna analogija med feedback terapijo in izvajanjem glasbe s pomočjo glasbenih inštrumentov. Tudi pri glasbenih inštrumentih namreč izvajalec z natančnim kontroliranjem določenih gibov proizvaja zvok, ki ga v realnem času sprejema s svojimi čutili – tudi tukaj lahko torej govorimo o interakciji eferentnega (motoričnega) in aferentnega (senzoričnega) živčevja. S tega stališča lahko tudi na glasbene inštrumente gledamo kot na nekakšno biofeedback terapevtsko orodje. Splošno znano je namreč, da igranje inštrumenta v izvajalcu prebuja neko bolj subtilno zavest ter ga privede do globljega in bolj posvečenega stanja. Do tega učinka pride preprosto zaradi tega, ker ima pri izvajanju glasbe vsak še tako subtilen gib nek opazen rezultat v našem slušnem prostoru. S rokami si takorekoč slikamo zvočno pokrajino, torej prek avdiosenzoričnega sistema vzbujamo lastno živčevje, občutek pa je posledično – kot pri mnogih biofeedback terpaijah – blagodejen. Podobno uporabo glasbenih inštrumentov lahko zasledimo tudi v starodavnem obredju, kjer je bil velikokrat ravno zvok (zvok gongov, pevskih zborov ali spremljevalnih inštrumentov) tisti medij, ki je sodelujoče popeljal do ekstatičnih stanj.

1.4 KONVERGENCA MEDIJEV S POMOČJO OSEBNEGA RAČUNALNIKA

Razvoj digitalne tehnike in osebnega računalnika je omogočil centralno procesiranje signalov različnih tipov. Odslej lahko namreč biološke in audio-vizualni signali procesiramo na istem računalniku, predvsem pa je pomembno, da omogočajo današnji procesorji izvedbo kode v realnem času, kar omogoča pacientu naravno izkušnjo biofeedback terapije. Nove možnosti se odpirajo tudi na področju glasbenih inštrumentov, saj lahko pri teh (npr. električnih klaviaturah) za vhodni signal uporabimo tudi katerikoli biološki parameter, denimo srčni utrip, globino ali periodo dihanja, prevodnost kože in tako dalje, centralna procesna enota vse te signale uporabi za oblikovanje zvoka, igranje podlage ali grajenje aranžmaja.

2. MOŽNOSTI IZVEDBE SENZORJA DIHANJA

Oglejmo si, kje se senzorji dihanja danes uporabljajo, in kakšne so njihove izvedbe.

2.1 UPORABA SENZORJEV DIHANJA

Senzorji dihanja se uporabljajo na naslednjih področjih:

• Polisomnografija (monitoring/analiza spanja in diagnoza motenj spanja)
• Alternativna medicina (sproščanje s pomočjo podzavestne regulacije dihanja)
• Učenje pravilnega dihanja (otroci z astmo se lahko naučijo obvladovati napade)
• Vadbeni sistemi za govorce, glasbenike, potapljače, pilote
• Zabavna tehnika (interaktivna glasba, sprostitvene aplikacije)
Če nam boste prispevek poslali v obliki datoteke PUSTITE TO POLJE NEDOTAKNJENO!

Datoteko nam boste lahko posredovali na naslednji strani.

Ta prispevek je na portalu Publikacije.net objavil/a leskovsek dne 2007-04-24.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

# of Ratings = 1 | Rating = 5/5