Plače v javnem zdravstvu v RS (2008)

Zadnje čase smo zdravniki postali preganjani ljudje. Velika večina ljudi, vsaj javno, noče ali ne mara povedati kaj lepega o nas zaradi naših plač. Drugačno zgodbo govorijo polni hodniki v bolnicah in komentarji velike večine ljudi, ko gredo domov.
Bila so Trenja in z njimi provokativna debata o dvigu plač v javnem sektorju. Predvsem so bile moteče naše plače. Obstajajo namreč zgodbe o bajnih zdravniških plačah. G. Slak je namreč lepo pokazal "bajne vsote", katere dobimo vsakega desetega v mesecu - če izvzamemo nekaj posameznikov, ki delajo dan in noč. O bajnih vsotah,katere naj bi dobili za naše “ne”delo, po večini ni ne duha ne sluha.

Gospod Jelinčič se je izkazal kot sam svoj zdravnik - dobro za njegove nasprotnike. Ostalo, kar je povedal, ni imelo smisla. Populizem brez temeljev, samo da je proti.

Presenetil me pa je gospod Rado Pezdir. Verjamem, da je odličen ekonomist. Vendar ne bi bil za zdravstveno blagajno. Namreč. Če bi g. Pezdir prebral članke kolegov v časopisu FINANCE, v katerem objavlja tudi sam, in je za laično ljudstvo osnova o dogajanju v finančnem svetu, bi lahko vedel, da je naš sistem po porabi denarja na nivoju finskega. Prav tako bi lahko prebral,da na Finskem pride približno 3,5 zdravnika na 1000 prebivalcev, pri nas pa le 0,7!!!!!! To pomeni, da pri nas 0,7 zdravnika razdeli med prebivalce enako denarja kot na Finskem 3,5 zdravnika - delajo za 5 fincev! Tako kot on trdi zase, tudi ti zdravniki delajo delo štirih zastonj! Naš zdravstven sistem tako temelji na slabi vesti zdravnikov. Delamo, ker moramo. Če ne delamo, so posledice ponavadi hude – v najhujši obliki tudi smrtne. Če bi se uprli na enak način kot npr. tovornjakarji, bi se slabo končalo. Tako za bolnike kot za nas. Cela medicina je sicer ena sama statistika, da je neko zdravilo oz. postopek uspešen pri toliko in toliko bolnikih. Pa kljub temu ne moraš tako pristopati, saj ljudje nismo stroji, katerim zamenjaš del, in je problem rešen. Imamo dušo, potrebujemo pristni kontakt s tistim, kateremu zaupamo svoje težave. K zdravniku gremo, ko smo "ranljivi", "nemočni". Vsak bolnik je individuum zase. Tako nekateri bolniki zahtevajo dolgotrajnejšo in bolj kompleksno obravnavo kot drugi. Zato je gledati na efektivnost kot samo težko. Ali bi se dali operirati kirurgu, ki dnevno naredi dva krat več operacij kot večina ostalih. Po drugi strani pa; zdravnik družinske medicine dobi dnevno v ambulanto 30 - 45 ljudi! Če gre kateri izmed njegovih kolegov na dopust, prevzame njegove bolnike. Kar pomeni, da se dnevno število bolnikov skorajda podvoji. Zato je efektivnot tako kot samo meriti težko. Priznam pa, da cenjeni dr. House tako v našem kot tudi v večini ostalih zdravstvenih sistemih ne bi imel kaj dosti iskati, saj 4 zdravniki na 1 bolnika zaradi pomanjkanja prvih ne gre. Zato vsekakor ne razumem cenjenega Rada Pezdirja, da kot akademski človek ni imel volje pogledati na problem s večih plati, ali pa le ni hotel. Slednje od tako izobraženega in razgledanega človeka, za kakršnega se izdaja, ne bi pričakoval.

Čakalne dobe so dolge. Pa vendar ne tiči razlog v nas zdravnikih, temveč v zavarovalnici. Zavarovalnica plača na mesec le omejeno število posegov. Preostale mora plačati zavod sam, na svojo škodo. Uvedeni so dodatni programi, ki pa so, gledani na efektivnost, preseženi. Sicer pa, čakalne dobe so enake že zadnjih 15 let. Daljšajo se ne, kvečjemu krajšajo. Zavodi so preobremenjeni, oprema dotrajana. Prebivalstvo se stara. Vsak aktiven prebivalec na svojih plečih nosi 1,5 nekativnega. Konkretno, kapacitete kliničnega centra v Ljubljani so presežene že zadnjih 10 let. Do enakopravne polne ustrezne oskrbe pa kljub temu pridejo vsi bolniki, ki jo potrebujejo - pravočasno. Drugače Rado Pezdir in Ivo Boscarol ne bi imela zadosti človeških virov. Prav tako pa ne preostalo gospodarstvo. Že zdavnaj. Sicer pa, če želiš imeti zadovoljnega delavca, poskrbi zanj v vseh pogledih - tudi v ustreznem delovnem okolju in plači. Slednji dve kategoriji sta velikokrat občutljiva tema pri zaposlenih. In razlog za bolniško odsotnost.

Bolj kot vse ostalo pa me je razžalostil odnos minstra Gregorja do predstavnika SVIZ –a. Edini argument, ki ga je lahko ponudil kot protiargument g. Štruklju, je bil, da mu vedno oporeka. Ali ni sposoben oporekati nazaj, ker ne zna ali pa ve, da ima g. Štrukelj prav, pa ne upa tega priznati.

Učiti je težko. V času izobraževanja so v najbolj občutljivih letih čustvenega in fizičnega razvoja, so najbolj labilni. Pa vendar morajo ravno takrat odločati o svoji prihodnosti. In kot učitelj, profesor jih moraš prepeljati čez ta burna leta skorajda do kruha.

Poleg tega se velikokrat znajdejo tudi v situacijah, katerim bi se tudi kot zdravnik najraje izognil. Na eni strani se izvaja nasilje nad njimi po drugi strani pa se otroci velikokrat obrnejo ravno na svoje učitelje zaradi osebnih, družinskih stisk kot zadnji klic pred najbolj skrajno obliko – grožnja s smrtjo.

Tako je tudi javno šolstvo v precejšni meri oblika prostovoljnega dela. Namreč učitelji delajo še doma, takrat ko že vsi ostali spijo. Če ne drugega, se spomnimo Cankarjeve zgodbe – le še v učiteljevem oknu je gorela luč. Ki je bila hkrati simbol za svetlo prihodnost. Pamet in znanje sta tisto edino, česar nam ne morejo vzeti.

Za konec. Izkazala sta se predvsem predstavnika FIDES -a in SVIZ –a, ker si edina upata jasno oporekati ministru Gregorju. Zato ker vedo, da konec koncev brez njih ni zdrave države.

Žalostno je, da spremlja tako občutljivo temo tak medijski pomp, ki pri ostalih državljanih ustvari napačno podobo – populistično ustvarjanje točk na račun zdravja ljudi je podlo. Polni čakalnice in hodniki v zdravstvanih domovih in urgenci govorijo svojo zgodbo, drugačno od tiste, katero govorijo mediji – prepričajo še tako nejevernega Tomaža. Sicer pa, kot je rekel neki kolega – povišica, katero bomo dobili, je le morfij umirajočemo zdravstvenemu sistemu. Tisti, ki sledi, ne bo več všeč nikomur!

Ta prispevek je na portalu Publikacije.net objavil/a Martin Lasič dne 2008-04-30.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

Not yet Rated