Kritična umestitev predloga Evropske ustave v zgodovinski razvoj evropske ustavnosti

Uvod
V seminarski nalogi bom predstavil temeljne obrise predloga bodoče evropske ustave in njen zgodovinski ter praktičen pomen. Poskusil jo bom postaviti v kontekst razvoja demokratičnih inštitucij v zgodovini zahodnega sveta in prikazati ključne razlike do prejšnjih pristopov.
Pri kritiki nekaterih formulacij bom sledil članku francoskega profesorja prava Etiennea Chouarda, z naslovom Slaba ustava, ki razodeva rak naše demokracije. Avtor se zelo kritično izreka proti ustavi, z oblikovanjem petih zelo jasnih ugovorov, ki, celostno gledano, predvsem opozarjajo pred možnostjo diktature političnih in ekonomskih elit v Evropi – grožnja, ki jo napoveduje tudi Larry Siedentop, v odmevni knjigi Demokracija v Evropi: “Velika nevarnost, s katero se sooča Evropska unija je, da bi jo doživljali kot pustolovščino elit.”

Pomen
Bodoča evropska ustava je v tem trenutku gotovo najpomembnejši politični dokument za Evropejce in tako bo še nekaj časa. Določila bo pravne okvire delovanja Evropske skupnosti, življenja in delovanja prebivalcev v njej in odnosov držav članic s svetovno skupnostjo.
Nosi pa tudi simbolni pomen, kot možen vrhunec zgodovinskega razvoja evropskih narodov, kot zaključek tisočletnih vojn med temi narodi, kot utelešenje nadčloveške sprave neštetokrat skreganih narodov. Njena ideja se je rodila v desetletjih po krvavi drugi svetovni vojni, tako da nastopa tudi kot protipol takratnim grozodejstvom in premaganje njih s vrhunsko Evropsko humanostjo. Preambula Ustave ne skopari s natanko takšnimi povzdignjenimi trditvami in začne se z besedami: “Ob zavedanju, da je Evropa celina, v kateri se je rodila civilizacija, in da so njeni prebivalci,..., postopoma oblikovali vrednote, na katerih sloni humanizem: enakost oseb, svobodo, spoštovanje do razuma,” Te temeljne vrednote humanosti ustrezajo temeljnim človeškim pravicam, ki so se res rodile v Evropi, po stoletja dolgem boju proti nepravičnim oblastem.
Boj za pravice
Človekove pravice so sicer univerzalen koncept, ki je vsaj latentno prisoten v vseh človeških družbah. Celo v sužnjelastniških razmerah stare Grčije so filozofi znali razpoznati pravice sužnjev in četudi je Aristotel sužnje pojmoval kot govoreče orodje, je vendarle zahteval spoštljivo in zaštitniško vedenje njihovih gospodarjev .
Bistven del boja za pravice pa je boj, za pravno priznanje in uzakonitev pravic in s tem za pravno zaščito pravic. Prvi dosežek te vrste je bil v Angliji leta 1215 z Magno Charto Libertatum . Vse odtej smo priča napredujočim zahtevam po politični svobodi in vsem posledicam, ki temu sledijo.
Isiah Berlin, v svojem znanem eseju iz leta 1958, O dveh konceptih svobode, jasno razloči dva vidika pojma svobode, ki ju je treba pripoznati - pozitivni in negativni. S tem povzame stoletja dolgo filozofsko debato o tem, kaj sploh je politična svoboda in kako jo prakticirati. Negativna svoboda, ali svoboda-od pomeni pripoznanje nekega polja svoboščin okrog posameznika, v katere se nihče nima pravice vtikati. Primer za to so sodobne pravice do življenja, zasebnosti, osebnih podatkov, dostojanstva. Te pravice so izrecno navedene v vseh modernih demokratičnih ustavah, začenši z Ameriško (1787), prvo deklaracijo o pravicah človeka in državljana (1789), pa vse do nove Evropske ustave, ki temu namenja celoten 2. del.
Drugi vidik, pozitivna svoboda ali svoboda-do, pa izraža možnost avtonomije, in opozarja na izvore omejevanja. Na to je lepo opozarjal J.S.Mill v znanem delu O svobodi, kjer lahko beremo: “Ljudje, ki izvršujejo oblast, niso vedno istovetni z ljudmi, nad katerimi se ta oblast izvršuje, omejeno “vladanje sebi” pa ne pomeni, da vsakdo upravlja samega sebe, temveč, da mu vladajo vsi ostali.” To delo, ki je nastalo leta 1859 se je izvrsto umestilo v odločilno zgodovinsko obdobje razvoja zahodnih demokracij. Vprašanje, ki stoji za tem citatom - “Kdo mi vlada” je odločilnega pomena za oblikovanje pravične oblasti. Razsvetljenski filozofi so si bili enotni v zahtevi, da more ljudstvu vladati le ljudstvo samo in postavilo zahtevo po suverenosti ljudstva, ki je sprožilo revolucionarne zahteve po vsem zahodnem svetu. V Millovem času, so bili ti boji večinoma že v zaključnih fazah, dokončna zmaga demokracije pa je morala počakati na prvo svetovno vojno. Temeljna ideja, ki je povzela te zahteve po ljudskem suverenu, je bila Rousseaujeva Družbena pogodba: “Vsak od nas daje svojo osebo in vso svojo moč pod vrhovno vodstvo obče volje; in vsakega člana sprejmemo v telo kot nedeljiv del celote” . V tistih časih, ko se je suverenost ljudstva šele izumljala, je bil ta akt zedinjenja dejansko zavesten in prostovoljen, sama ideja pa temelji na pripoznanju enakosti vseh ljudi.
Še en ključen gradnik zahodne demokracije nam manjka. Stoletja izkušenj so pokazala, da se vsaka oblast slej ko prej izpridi v tiranijo, dolgoletne Angleške izkušnje pa so nakazale možnost zaščite pred tem. Charles Montesquieu je v delu Duh zakonov (1748) predlagal razdelitev treh ključnih elementov vsake oblasti in njihov vzajemen nadzor. Etienne Chouard to imenuje za “nedvomno najboljšo idejo v vsej zgodovini človeštva” in najbolj ključnega poroka blagostanja sodobne demokracije.
Za uspeh zgodbe o politični osvoboditvi ljudstev pa je bilo ključno še nekaj – ekenomski temelji. Šele razvoj kapitalizma je vzpostavil trdne temelje za egalitarne zahteve nasproti poprejšnjim sužnjelastniškim in fevdalnim družbam, ki v novih tehnoloških okoliščinah niso mogle več zadovoljiti družbenih potreb. Nova metoda dela, kapitalistična produkcija, pa je potrebovala tudi nove ljudi – svobodne pri delu in trgovanju (danes: trošenju).
Garancija za vse te politične novosti je postalo pravo in z njim najvišji pravni akt – ustava. Ta daje stabilnost celotnemu sistemu in vsakokraten odnos do nje (v določeni družbi) je ključen za razumevanje temeljev sistema in družbe.
S takšno dediščino torej stopamo novi Evropi naproti – človekove pravice, splošna politična svoboda, suverenost ljudstva in delitev oblasti, ob tem pa kapitalizem in ekonomska svoboda ter pravna država. Izčiščenje stoletnih bojev v te ključne točke moramo privzeti in tu se mora pričeti prevpraševanje vsakršne novosti.
Evropska ustava
Tu se tudi prične Evropska ustava, ki med svojimi vrednotami našteva: “spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic” in med cilji: “Cilj Unije je podpirati mir, svoje vrednote in blaginjo svojih narodov.” To so natanko razlogi, da se je Evropsko skupnost ustanovilo in da se jo poskuša razvijati tudi v prihodnje. Ustavna pogodba naj bi podala formalno obliko, zaščito in pogoje za izvajanje tega programa.
Etienne Chouard pa bi težko bil bolj skeptičen do sredstev, ki jih ta predlog ustave uporablja. Svoje ugovore strne v pet zelo jasnih očitkov, ki naj bi bili razvidni komurkoli, s kakršnimkoli političnim prepričanjem. Sledijo temeljnim načelom ustavnega prava, kot so se izoblikovala v zgodovini.
Ustavo vzpostavi ljudstvo
V skladu s tradicijo Družbene pogodbe je nujno, da si ljudstvo, če naj bo suvereno, samo določi vladavino. V tem smislu je sploh pradoksalno misliti demokratično družbo, ki bi ji zakone napisali nepovabljeni gostje.
Predlog nove evropske ustave je sprejela t.i. Evropska konvencija, zbor visokih predstavnikov političnih inštitucij držav članic, kar na prvi pogled morda izgleda dovolj demokratično. A Chouard opozarja, da ti predstavniki niso bili nikakor poklicani od svojih volilcev, da sprejemajo ustavne pogodbe. Potrebno se je zavedati edinstvenega položaja ustave nasproti vseh ostalim zakonom, in je ne prepuščati naključno prisotnim elitam. Primer korektno izvedenega sprejema ustave je bila Slovenska ustavodajna skupščina leta 1991, izvoljena z izrecnim mandatom, da sprejme ustavo in se potem razpusti.
Naslednji udarec demokratičnosti nastanka ustave je dejstvo, da večina članic o pristopu k pogodbi ne bo niti izvedla referendumov, kar bi bila za silo sprejemljiva rešitev. Še bolj nesramno pa je, da so besedilo ustave popravljali celo po sprejemu predloga na Konvenciji.
Če naj analiziramo to vprašanje, se je treba najprej zavedati kdo je sploh suveren v Evropi. Tradicionalno razumevanje suverena mu pripisuje lastno postavljanje zakonov, nadzor nad oblastjo in seveda vzpostavitev ustavnega reda. Prvi člen nove ustave se jasno opredeli: “Na podlagi volje državljanov in držav Evrope,...”. Žal temu ni bilo tako, torej ustava na kratko rečeno – laže. Bolj pomembno pa je, da iz ustavne pogodbe ni jasno razvidno, za kakšno obliko povezovanja gre, oziroma bolje rečeno, ni jasno za kakšno politično povezovanje gre. Če se oblikuje nadnacionalna tvorba, bi pričakovali opredelitev vsaj na načelni ravni federacije/konfederacije in razmejitve političnih pristojnosti.
Ustava mora biti berljiva
Da bi ustavo sprejelo ljudstvo, da se jo sploh lahko obravnava kot ljudsko, jo mora vsaj načelno prebrati vsakdo, oziroma mora imeti vsaj možnost jo prebrati. Chouard opozori, da je predlagana ustava povsem neberljiv dokument, že zaradi banalnega dejstva, da je dolga več kot 850 strani. Empirično se izkaže, da je ne berejo niti politiki in parlamentarci, ki o njej de facto odločajo, niti novinarji, ki ustvarjajo javno mnenje, niti javnost sama, ki ima seveda mnogo drugega dela. Ne berejo je niti izobraženci, ki bi lahko morebiti predstavljali opozicijo politiki.
Ustava mora biti politično nevtralna
Ker je ustava krovni dokument, ki določa okvire vsega nadaljnega političnega dogajanja se mora postaviti nad običajne politične opredelitve, na načelno raven ciljev in vrednot. Ker mora ustavo sprejeti ljudstvo v čimvečjem konsenzu si ne more dovoliti, da bi preferirala eno možnost doseganja ciljev pred drugo.
Dejstvo je, da predlog nove Evropske ustave zelo natančno določa na primer načine delovanja gospodarstva v svojem III delu izrazito enostransko, ustrezajoč paradigmi gospodarskega liberalizma. Chouard posebej izpostavi, da se v Evropa s to ustavo odpoveduje možnosti nadzora nad politiko zaposlovanja, gospodarske rasti, industrije. “Tako je institucionalizirana in za dolgo časa vsiljena politika gospodarske nemoči.”, “Svobodna in neizkrivljena konkurenca” je tako zapisana na drugem mestu med samimi temeljnimi cilji unije , čeprav je s stališča ekonomskih teorij povsem arbitrarna. Chouard takšen pristop izrecno primerja s bivšim Sovjetskim kolektivističnim sistemom.
Ustavo se mora dati revidirati
Deklaracija o človekovih in državljanovih pravicah iz let prve Francoske republike (1793) je izrecno zahtevala možnost spreminjanja ustave. “Ena generacija ne more podvreči prihodnjih generacij svojim zakonom” .
Edini način za spremembo te ustave je soglasje vseh sodelujočih držav in potem ratifikacija v vseh državah. Chouard trdi, da je to že sedaj praktično nemogoče, in da se ta dokument okamenel še preden je prešel v rabo. Obenem tudi soglasnost ni noben kazalec demokratičnosti, ker gre za soglasnot poljubnih predstavnikov držav, ne pa dejansko ljudstev, prav enako, kot pri sprejemanju ustave.
Ustava varuje pred tiranijo
Razlog za sprejemanje ustave je, kot smo pokazali na začetku, potreba po varnosti in jamstvu osebnih pravic in svoboščin. Na nek način je edina vloga moderne ustave, da ljudstvu jamči obrambo pred tiranijo – posameznika ali družbene skupine. Najboljši način, za doseganje tega cilja se je izkazala delitev oblasti. To načelo delitve na zakonodajno, izvršno in sodno oblast vsebujejo vse sodobne demokracije, v obliki delitve oblasti na parlament, vlado in sodstvo. V Sloveniji tako, na primer, na splošnih volitvah izbrani parlament sprejema zakone, vlada jih predlaga in izvaja (lahko pa jih predlaga tudi parlament ali skupina državljanov), sodstvo pa deluje neodvisno.
Nova evropska ustava predvideva bistveno drugačno delitev: evropski parlament (voljen na splošnih volitvah), evropski svet (voditelji vlad držav članic), svet ministrov (ministri držav članic), evropska komisija (predsednik izvoljen v parlamentu, komisarji), sodišče. Evropska komisija ima izvrno oblast, parlament in svet ministrov skupaj pa zakonodajno. A kot pravijo, bog je v podrobnostih.
Najprej, edini ki lahko predlaga zakone je komisija. Tako parlament lahko le še odloča o njih ali predlaga popravke, kar je precejšnja omejitev moči edinih predstavnikov evropskega ljudstva.Prvi veliki dosežek v razvoju parlamentarizma je bila pravica do zakonske iniciative , ki je formalno oznanilo, da si ljudstvo vsaj lahko samo piše zakone. Naslednja proceduralna podrobnost je, da morata biti svet ministrov in parlament soglasna, za kar imata na voljo tri kroge odločanj, kjer ima vedno zadnjo besedo svet ministrov. Glede na to, da svet ministrov sestavljajo predstavniki, ki so kot člani vlad neizvoljeni od ljudstev in mnogo bližje evropskemu svetu in evropski komisiji, kot pa nacionalnim parlamentom, lahko to zopet razumemo kot bistveno omejitev moči evropskega parlamenta. Ta je tako pohabljen, da ne more več resno nadzorovati ali vplivati na politiko Unije, obstaja celo nemalo izjemnih področij, ki sploh niso v njegovi pristojnosti. Parlament lahko sicer odstavi komisijo v celoti, ne more pa na primer vplivati na ministrski svet, ki formalno ni odgovoren nikomur v evropskem institucionalnem sistemu.
Avtor omeni zanimivo situacijo, ko se novo možnost, da parlament odloča o proračunu, predlaga kot dokaz moči parlamenta - “parlament torej ne bo izključen od skoraj vsega, kakor prej...”.
Še bolj zanimivo je, da poleg šibkega parlamenta ni druge možnosti, da bi državljani unije vplivali na politiko komisije. Ustava sicer predvideva možnost, da “vsaj miljon državljanov Unije, pripadajočih pomenljivemu številu držav članic, lahko prevzame pobudo in povabi Komisijo, naj...” Ključno je, da jo lahko le povabijo, ne morejo pa ji ničesar naložiti.
Sklep
Avtor na tej točki ugotovi, da “naše elite, tako desničarske kot levičarske, ne zaupajo demokraciji in nam jo hote, postopoma in potuhnjeno jemljejo.” Kasneje omeni tudi, da je bila “velika zmota postaviti gospodarsko pred politično, se pravi, zaupati vladanje gospodarstvenikom, čeprav bi ti morali ostati v skladiščih in omogočati delovanje stroja.”
Menim, da na tej točki zadane ob nek vidik politične teorije, ki počasi zopet kaže zobe: razredni boj. Marksistična teorija je sodobno demokratično državo videla v kontekstu razvoja in zadovoljevanja potreb kapitalizma. Tudi razsvetljenske zahteve po svobodi so se razvile šele, ko je meščanstvo pričelo bogateti in so se proizvodni odnosi spreminjali tako, da jim fevdalna družbena ureditev ni več ustrezala. Od tedaj dalje nam hkrati ponujajo zgodbo o uspehu političnih svoboščin bolj ali manj neodvisno od razvoja kapitalizma.
Tudi antična demokracija je trajala zelo kratek čas, pravzaprav ravno toliko, kot moderna doslej. Morda nas ne bi smelo presenetiti, če bi elite, ki so poskrbele, za možnost splošne svobode, ko jim je to koristilo, sedaj poskrbele tudi za počasno omejitev taistih svoboščin, ker jim trenutno morda to bolj ustreza. V trenutni klimi politične apatije, ki vlada v evropskem prostoru, se moramo zelo paziti zdrsa nazaj v kako tiranijo. Če bo to tiranija krvnih ali denarnih sorodstev je pa precej vseeno.
S tem, ko se je ustavna pogodba nove največje državne tvorbe na evropski celini, do popolnosti približala povsem navadnemu trgovskemu dogovoru, se je pravzaprav vrnila k svojim koreninam. Toda če je v 19. st. možnost prostovoljne ekonomske nesvobode (plačano svobodno delo) vzpostavila možnost politične emancipacije , se danes garanti politične svobode raztapljajo nazaj v ekonomske formulacije in s tem se prostovoljna ekonomska nesvoboda tesno spoji s politično nesvobodo, ali povedano drugače, kapitalizem se brez idealizma izrazi kot elitizem. Natanko tako, kot se je tudi že dvakrat v 20. stoletju.

Literatura

1. Etienne Chouard, Slaba ustava, ki razodeva rak naše demokracije, http://etienne.chouard.free.fr, 2005
2. Avgust Lešnik, Od despotizma k demokraciji, Ljubljana 2000
3. Avgust Lešnik, Rojstvo klasičnih človekovih pravic in svoboščin, Ljubljana 2000
4. Osnutek pogodbe o ustavi za Evropo, 2003
5. Larry Siedentop, Demokracija v Evropi, Ljubljana 2003

Ta prispevek je na portalu Publikacije.net objavil/a Boštjan Špetič dne 2006-10-08.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

# of Ratings = 3 | Rating = 3.7/5