Home | 0-splošno
Odkar je na voljo nov zakon o (anti)kajenju, se je med kadilci pojavila nova psihoza - Kje ga prižgati, da bo dovoljeno? Tako iščejo mesta, da ga bodo lahko prižagali in bo v skladu z zakonom in hkrati s njihovo moralo. Prej so ga lahko prižiglai kjerkoli, nihče jih ni preganjal, kajenje je bilo ql! Seadaj tako ne gre več. Počutijo se izbočene, odrinjene, njihova razvada seveda škodi le njim samim, ljudje lahko počnemo vendar to, kar nam paše. Večinoma pa se njihova morala tu ustavi. Nihče ne pomisli na nas nekadilce, ki lahko ravno tako kot kadilci počnemo to, kar nam prija. Hja, in vdihavanje cigaretnega dima večinoma ni ravno nam ljuba aktivnost. In če to omeniš kadilcu, se odzove - saj ti ga ni treba. Ja res je to, ampak če mi ti kadiš pred vsakimi vrati vseh ustanov, potem pač ga moram, če želim priti vanjo................................. No, smešno je gledati kolege v službi, ki se vsake toliko časa odpravijo na "en dim". Njihov obred se začne tako, da najprej pokličejo naokoli po naši ustanovi (ki skrbi za zdravje prebivacev naše dežele Gorenjske in je povrh vsega še najbolj prijazna javna ustanova za skrb zdravja) če je še kdo pripravljen iti z njimi - tu sledi "skrivna koda", npr. pod lipco. Nato nervozno čakajo trenutek ter se ob dogovorjenem znaku ali uri hitro dvignejo, naskrivaj potegnejo iz predala, jakne, kupa papirjev, .... škatlico cigaret in vžigalnik ter si ju nervozno pobašejo v žep in s sklonjenim hrbtom in glavo med rameni, kot da bi imeli nekakšen občutek krivde, izginejo. Zelo kmalu zatem se pojavi pred vrati skupinica ljudi, večinoma vsi s nekoliko sklonjenim hrbtom, glavo med rameni ter nervozno ozirajoči naokoli, ki hiti proti točki - točki, ki ji prinaša olajšanje. Tam bodo lahko končno svobodno zadihali in se počutili svobodne, nihče jih ne moti pri njihovi aktivnosti. Šala mala. Kadim, torej sem svoboden. Diham - ................................................... - cigaretni dim! Ali kaj kmalu seže na njihov um senca dvoma, ki jih začne razjedati - kaj pa če je medtem priletel šef v mojo pisarno oz. na moje delavno mesto in videl, da me ni tam. Le kaj bo rekel? Hja, svoboda pa taka! Sedaj se moraš skrivati, da jo imaš, zahteva od tebe zajeten kup denarja in naredi te odvisnega od nje. Skoraj tako kot v partizanih. Moraš se skrivati pred drugimi, hodiš s rahlo sklonjeno glavo, da te nihče ne spozna. oprezaš naokoli, da te ne bi slučajno opazil nadrejeni, za razliko od partizanov pa res nisi ponosen nanjo - 90% kadilcev bi namreč rado prenehalo kaditi, pa ne morejo, ker ne zberejo zadosti moči. In se predajajo razvadi še naprej. Zaključek: kadim, torej sem. Kaj? Odvisnik, ki je padel v pekel odvisnosti. Na žalost celo na državni ravni. Kajti dokler bodo cigarete dovoljena droga, se bo kadilo. Pa čeprav je odvisnot hujša kot od heroina. In za razliko od slednjega ubija počasi. Prepočasi, da bi se ljudje to zavedali. Pravočasno! Namesto tega se bodo počutili upornike! KER KADIJO in s tem kljubkujejo državi, tako, da se trudijo priti do novega dima, tudi v službenem času. Če verjameš!!!!!
Ta prispevek je na portalu Publikacije.net objavil/a Martin Lasič dne 2007-10-18.
Ocenite prispevek:
5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5
# of Ratings = 2 | Rating = 3/5
Publikacije.net - portal svobodnega znanja
