Dane Zajc: Medeja (analiza besedila)

Rodil se je 26.10.1929 kot Danijel v Zgornji Javoršèici pri Moravèah. Osnovno šolo je obiskoval v šoli pri Sv. Trojici. Med okupacijo je s šolanjem prekinil za vsa štiri leta. Boleèe ga je zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne, saj so nacisti požgali domaèo hišo, izgubil pa je tudi dva brata, ki sta padla v partizanih. Leta 1945 je opravil dva razreda nižje teèajne gimnazije v Domžalah. Leta 1945/46 je obiskoval tretji razred nižje gimnazije v Kamniku, 1946/47 pa èetrti razred nižje gimnazije v Gornji Radgoni. 1947 je vpisal peti razred Poljanske gimnazije v Ljubljani. Prebival je v Domu Ivana Cankarja, tam je spoznal Lojzeta Kovaèièa, Vikija Blažièa in Janeza Menarta. Skupaj so sodelovali v domskem glasilu »Mi Mladi«. 1948/49 je objavljal pesmi v Mladinski reviji. 1951 je bil zaprt in obsojen na tri mesece zapora po zakonu zoper javni red in mir. Izkljuèili so ga iz sedmega razreda Poljanske gimnazije in iz vseh gimnazij v Sloveniji. Od jeseni 1951 je opravljal dvoletno služenje vojaškega roka v jugoslovanski armadi v Vipavi in Novem mestu; negativne izkušnje so ga dokonèno utrdile v odporu zoper socialistièni politièni sistem. Od leta 1953 je bil dve leti zaposlen na pošti, potem pa je dobil delo knjižnièarja v Pionirski knjižnici v Ljubljani, kjer je delal do upokojitve leta 1989. Maturiral je privatno na Poljanski gimnaziji 1958, a mu ni bil dovoljen vpis na univerzo. Že od samega zaèetka se je Zajèev s èustvi in energijo nabit pesniški jezik razlikoval od pastelnega tona tedanje intimistiène lirike. Zaradi kritiène drže se je sredi pedesetih let povezal s skupino pesnikov (Gregor Strniša, Veno Taufer), pripovednikov (Lojze Kovaèiè), dramatikov (Dominik Smole, Primož Kozak) in teoretikov (Taras Kermauner, Veljko Rus, Janko Kos), ki je na Slovensko vpeljala eksistencializem in sprožila vrsto prelomnih kulturnih in politiènih dejanj. Tako je bil Zajc èlan uredniškega odbora Revije 57, revij Beseda in Perspektive, kjer je bil s Tarasom Kemaunerjem urednik zadnjega letnika pred politièno ukinitvijo leta 1964. Sodeloval je tudi na Odru 57, kjer so leta 1962 krstno uprizorili prvo Zajèevo poetièno dramo Otroka Reke v režiji Tarasa Kermaunerja.

Za prvo obdobje njegovega pesnenja tja do leta 1971 je znaèilen kristalno izbrušen in ritmiziran prosti verz, ki kljub metaforièni gostoti vzpostavlja trdno pripovedno zgodbo; v kasnejših ustvarjalnih obdobjih pa je Zajc iskal in raziskoval zvoène, pomenske in estetske uèinke, ki se odpirajo z razbitjem formalno sklenjene skladnje. Razbitje skladnje pa uèinkuje magièno, zarotitveno, ritualno. Globoki in presunljivi èustveni patos, ki je znaèilen za Zajèevo prvo ustvarjalno obdobje, se kasneje umakne morbidnemu, grotesknemu humorju, »temnemu smehu« ironije in avtoironije. Pesnik je radikalno upesnil položaj sodobnega èloveka, ki je izgubil garancijo apriornega smisla bivanja.
Zajèevo umetniško ustvarjanje sega od poezije do svojevrstne poetiène drame s katero je razširil izrazna sredstva slovenske dramske umetnosti. Podobno kot njegova poezija tudi dramatika kaže, da je èlovek v isti sapi žrtev in rabelj svojega življenja. Hkrati je tudi eden najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev književnosti namenjene otrokom in mladini; od pesmi, lutkovnih iger do pravljic. Èeprav se Zajc z esejistiko ni sistematièno ukvarjal pa njegovi eseji, prièevanja in intervjuji sodijo v sam vrh slovenske literarne esejistike. Doživel je številne prevode v tujih revijah in antologijah, knjižno pa so njegove pesmi izšle v srbšèini, makedonšèini, anglešèini, nemšèini, švedšèini in francošèini. Za svoje delo je dobil precej nagrad, kot so nagrada mesta Ljubljana, nagrada Prešernovega sklada, Prešernova nagrada, dve Grumovi nagradi, Levstikova nagrada, Jenkova nagrada in Goranov venec. Leta 1981 je dobil šestmeseèno Fulbrightovo štipendijo za priznanega umetnika za bivanje v New Yorku. V obdobju 1991-95 je bil predsednik društva slovenskih pisateljev. 1993 je postal izredni, od leta 1997 pa redni èlan Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
BIBLIOGRAFIJA: Pesniške zbirke: Do požgane trave (1948-1955) – pesmi objavljene v zbirki Dane Zajc v petih knjigah Požgana trava (1958) Jezik iz zemlje (1961) Ubijalci kaè (1968) Rožengruntar (1975)
Si videl (1979)
Kepa pepela (1984) Zarotitve (1985) Znaki (1987) Krokar (1997) Dol dol (1998)
Drame:
Otroka reke (1962) Potohodec (1971) Likvidacija (1971) Voranc (1978) Mlada Breda (1981) Kalevala (1985)
Medeja (1988)
Grmaèe (1994) Uprizoritve dram: Otroka reke, Oder 57, 1962, r: Taras Kermauner Otroka reke, amatersko gledališèe Ptuj, 1989, r: Branka Bezeljak Deca reke, Radio Beograd, 1965, r: Slobodan Markoviæ
Djeca reke, Radio Sarajevo, 1985
Likvidacija, Radio Ljubljana, 1972, r: Rosanda Sajko Likvidacija, Radio Budimpešta, 1980, r: Rosanda Sajko Potohodec, eksperimentalno gledališèe Pekarna, 1972, r: Lado Kralj Potohodec, diplomska predstava študentov AGRFT v SMG, 1983, r: Franci Cegnar Potohodec, MGL, 1990, r: Mile Korun
Voranc, Drama SNG v Ljubljani, 1980, r: Mile Korun
Voranc, italijansko gledališèe Ivan Zajc Rijeka, 1986 Voranc, primorsko dramsko gledališèe v Novi Gorici, 1989, r: Mile Korun Mlada Breda, Drama SNG v Ljubljani in Lutkovno gledališèe Jože Pengov,1981, r:Helena Zajc Kalevala, mali oder Drame SNG v Ljubljani, 1986, r: Meta Hoèevar Medeja, Slovensko ljudsko gledališèe v Celju, 1988, r: Franci Križaj Medeja, Drama SNG v Ljubljani, 1990, r: Meta Hoèevar
Medeja, Skopsko dramsko pozorište Budva, 1989, r: Vito Taufer
Medeja, Radio Zagreb, 1989 Medeja, diplomska predstava študentov AGRFT v Drami SNG Ljubljana,1999, r:Tijana Zinajiæ Grmaèe, Drama SNG v Ljubljani, 1994, r: Mile Korun Pesniške zbirke za otroke: Bela maèica (1968)
Abecedarija (1975)
Živali na dvorišèu (1975) V Cirkusu (1976) Na papirnatih letalih (1978) Ta roža je zate (1981) Pravljice: Mlada Breda (1978) Leteèa hišica (1981) Bridka Ludvikova bitka (1985) Hiša (1990) Argonavti (1999) Lutkovne igre: Kralj Matjaž in Alenèica (1978) Petelin se sestavi (1978) Zgodba o fantu, ki ni poznal strahu (1983/84) Zakaj in Vprašaj (1991)
MEDEJIN MIT Zaènimo s predzgodbo. Bojotski kralj Atamant in njegova prva žena Nefele, katerih zakon je bil sklenjen proti volji bodoèih zakoncev in ni bil sreèen, sta imela dva otroka – Friksa in Helo. Atamant je kasneje zaèel izkazovati ljubezen Kadmanovi hèerki Ino, s katero je imel dva sinova. Ko je po pokrajini pustošila suša in lakota, se je Atmant odloèil, da pošlje poslance v Apolonovo preroèišèe v Delfe vprašat za svet. Ino, ki je sovražila otroka iz prvega Atmantovega zakona, je podkupila odposlance, da so dejali, da je potrebno otroka žrtvovati bogovom. Otrokoma je uspelo zbežeti pred žrtvovanjem na krilatem zlatorunem ovnu, katerega je poslala njuna mati. Toda Hela je padla med potjo v morje, Friks pa je živ in zdrav prispel v Kolhido. Tam ga je prijazno sprijel kralj Ajet, sin Helija (boga sonca) in Perzeide, Ajet je bil sprva korintski kralj, kasneje pa kralj v mestu Aji v Kolhidi. Ajetova prva žena je bila kavkaška nimfa Asterodeja mati Halkiope in Medeje, ki je bila Hekatina (boginja èarovništva) sveèenica. Ajetova druga žena Ejdija pa je rodila sina Absirta. Ajet je dal za ženo Friksu hèerko Halkiopo. Friks pa je zlato runo znamenitega ovna posvetil Aresu (bog vojne). Kasneje so se v Ajetovi deželi izkrcali Jazon in Argonavti, ki so prišli na Peliasov ukaz iskat slovito trofejo. Pelias, ki je imel brata dvojèka Neleja, je bil sin Pozejdona (boga morja) in Tire, ki je morala otroka ob rojstvu na ukaz zlobne maèehe Sidere zapustiti. Otroka so rešili pastirji. Kasneje sta Pelias in Nelej izvedela, da sta božanskega izvora; odšla sta v Jolkos in rešila mater, ki jo je preganjala maèeha Sidera. Pelias jo je ubil v Herinem svetišèu. Iz Peliasove zveze z Anaksibijo so se rodili sin Akast in tri hèere: Amfinoma, Eudna in Alkestida. Peliasova mati Tiro se je poroèila s stricem Kretejem, ki je bil do takrat njen skrbnik. Rodila je tri otroke: Ajazona - Jazonovega oèeta, Feresa in Amitaona.

Ajazon je nasledil prestol ter z Alkimedo imel dva otroka Jazona in kasneje še Promaha. Jazon je bil še otrok, ko je Pelias prišel v Jolkos in Ajazona vrgel s prestola. Jazonu je uspelo zbežati in vzgajal ga je nesmrtni kentaver Hiron (pol èlovek, pol konj), ki se je razlikoval od svojih surovih bratov po modrosti in znanju zdravilstva ter lova. Ko je Jazon odrasel, je odšel z gore Pelion v Jolkos v upanju, da se bo mašèeval Pelijasu in Ajazonu vrnil pravice. Na poti ob neki reki je sreèal v starko preobleèeno Hero, ki ga je prosila, da jo odnese na drugi breg. Pri tem opravilu, zaradi katerega mu je bila boginja nekaj èasa naklonjena, je izgubil sandal. Neko preroèišèe je Peliasu napovedalo, da ne sme zaupati nikomur, ki se bo pojavil pred njim bos. Ko ga je Pelias zagledal, je Jazona poslal po zlato runo v Kolhido, saj je upal, da se prestolonaslednik s te tvegane odprave ne bo vrnil. Jazon je privolil in se vkrcal na ladjo Argo z najveèjimi grškimi junaki, imenovanimi Argonavti. Pelias je èez nekaj èasa razglasil Jazonovo smrt in ko je Ajazona želel ubiti, se je le-ta odloèil za samomor, tako da je spil bivolovo kri. Ko je Alkimeda to izvedela je storila samomor – ubila se je z nožem ali pa se je obesila. Še prej pa je preklela Peliasa, ker je brez milosti ob palaèni zid vrgel sina Promaha, tako da se mu je strla lobanja. Le-ta je bil rojen po Jazonovem odhodu. Nekatera poroèila trdijo, da je Medeja kasneje Ajazona oživila in mu s èarobnim napojem vrnila tudi mladost. Nazaj k Jazonu in Argonavtom. Jazon je vodil okoli petdeset slavnih Argonavtov na popotovanju do Kolhide k kralju Ajetu, ki je varoval zlato runo. Jazon, Admet, Amfion, Egej, Tidej, Tezej (ki se v tem mitu rodi kasneje, a Grki so v svoje mite vedno radi »tlaèili« Tezeja, saj se pojavlja skoraj v vseh pripovedih.), Herakles, Dioskura, Orfej in drugi junaki grške mitologije so se tako odpravili na dolgo, zahtevno pot, polno nevarnosti, z ladjo Argo, zgrajeno pod Ateninim vodstvom v gaju pri Dodoni. Ko so po neštetih pripetljajih prepluli Èrno morje so se izkrcali na pontski obali v Kolhidi - stara Kolhida naj bi bila zdajšni Kavkaz. Kralj Ajent jim ni bil naklonjen, naklonjena pa jim je bila njegova hèi Medeja, ki se je zaljubila v Jazona. Za Medejino zaljubljenost je poskrbel Eros, ki je na Afroditino prigovarjanje v Medejino srce izstrelil pušèico, saj so Afrodita, Atena in Hera želele, da Jazon dobi zlato runo. Ajet je od Jazona zahteval, da opravi veè zelo nevarnih nalog preden bi mu dal zlato runo. Najprej bi Jazon moral upreèi dva bika, ki sta bruhala ogenj in katera je podkoval Hefajst (Herin sin, bog ognja in kovaštva). Z biki naj bi preoral Arejevo polje in potem posejal zmajeve zobe, katere je Jazonu dala Atena, ki so preostali od Kadma, ki jih je posejal v Tebah. Jazon je onemel ob zahtevnosti naloženih nalog.

Medeja, kateri se je Erosova pušèica zarila globoko v srce, je zaljubljeno vzdihovala za Jazonom, ko je to izvedela njena sestra Halkiopa, se je javila za posrednico med njima. Medeja se je z veseljem odloèila, da bo pomagala Jazonu, da osvoji zlato runo, a pod pogojem, da bo z njim z ladjo Argo odplula kot njegova žena. Jazon sprejme ponudbo in se zaobljubi pred vsemi bogovi na Olimpu, da ji bo veèno zvest. Medeja, ki je bila vešèa èarovništva, saj je bil njen ded bog Helios, teta, katere oèe je bil prav tako Helios, pa ena najslavneših èarovnic - Kirka. Tako je Medeja s svojimi èarovniškimi sposobnostmi pomagala Jazonu. Dala mu je kot kri rdeèe mazilo iz kavkaškega žafrana, ki je prvikrat vzklil iz Prometejeve krvi. Mazilo si je moral vtreti v telo, meè in šèit, tako da ga je šèitilo pred ognjenima bikovima sapama. Sedaj je lahko vpregel bike; oral je cel dan in v mraku je posejal zmajeve zobe iz katerih so zrasli silni, oboroženi vojšèaki. Toda Medeja mu je podarila tudi kamen spotike, ki ga je Jazon vrgel med vojšèake, ti pa so se pri prièi pobili med seboj. Tako je Jazon izpolnil vse naloge, a Ajet ni držal obljube in ni želel predati zlatega runa. Medeja je slišala Ajeta govorit, da bo požgal Argo, to je sporoèila Jazonu in ostalim Argonavtom ter jih odpelje v skrivališèe, kjer je zlato runo viselo v deblu drevesa, katerega je stražil grd nesmrtni zmaj, ki je bil spoèet iz Tifonove krvi (pošast, ki jo je spoèela Gaja), katerega je s strelo ubil Zeus. Zmaj je bil veèji od ladje Argo, a ga je Medeja s èarovnijo umirila in in mu v oèi nakapala smrekove smole, da ga je uspavala. Jazon je tako lahko vzel iz bukve zlato runo. Vsi skupaj so pohiteli proti obali, kjer jih je èakala ladja Argo, a so se le s težavo prebili do ladje, saj jih je napadla Ajetova vojska. S seboj je Medeja na ladjo vzela svojega polbrata Absirta, katerega je ubila in razkosala, ter ga kos za kosom metala v Donavo, tako da je prepreèila oèetovo zasledovanje. Ajet je pobiral in pokopaval sinove ostanke ter se strt vrnil v svoje kraljestvo. Med njegovo odsotnostjo je prestol zavzel njegov brat Perzes in Ajet je lahko znova zavladal šele, ko se je pobotal z Medejo. Absirtovo pravo ime naj bi bilo Egijalej, saj ime Absirt beleži le to kaj se je z njim zgodilo – razkosanje. Nekateri trdijo, da se je zloèin zgodil v sami Aji in da je Jazon ubil tudi Ajeta. Najbolj zaokrožena in celovita pripoved pa pravi, da je Ajet Absirta poslal zasledovat Jazona. Ko je Absirt dohitel Argo pri ustju Donave, so se argonavti odloèili, da izkrcajo Medejo na obali otoka posveèenega Artemidi (boginja lova), ter jo izroèijo v varstvo sveèenicam, dokler brigijski kralj ne razsodi ali naj se Medeja vrne domov ali odide z Jazonom v Grèijo in komu naj pripada zlato runo. A Medeja je Abirtu poslala tajno lažno sporoèilo, da je nasilno odvedena ter ga prosi pomoèi. Ko je Absirt odšel na otok je s tem prekršil dogovor in Jazon ga je izza hrbta napadel in ubil. Potem ga je razkosal, trikrat polizal kri, katera je kapljala in vsakiè plunil, s tem naj bi onemogoèil, da bi ga Absirtov duh še naprej preganjal.

Medejin umor brata pa ni bil pogodu Zeusu, ki je na ladjo Argo poslal moèan vihar. Neki videc je dejal, da bi zloèinske junake mogla oèistiti le Kirka. O poti, po kateri se Argo vraèa, so poroèila zelo razlièna; po eni naj bi pluli navzgor po Donavi, Savi in Ljubljanici do Vrhnike, kjer naj bi ladjo rastavili in prenesli v Jadransko morje. Po drugi od številnih razlièic pa je ladja odplula navzgor po Padu in Roni, nato pa se spustila v Sredozemsko morje. Odšli so na otok Ajajo, v Kirkino kraljestvo, ki naj bi se nahajalo nekje v Istri, kjer jih je èarodejka oèistila s svinjsko krvjo in tako so smeli odpluti naprej. Jazon se je naglo poroèil z Medejo, ki mu je zvesto sledila, pri kralju Alkinosu, ki je zahteval, da vrnejo Medejo v Kolhido, èe je še devica. Njihovo popotovanje se je še nekaj èasa nadeljevalo potem pa so se konèno izkrcali na Ajgini in z zlatim runom odšli v Jolkos.

Ko se je Jazon z Medejo vrnil v Jolkos, kjer so že vsi pozabili na argonavte, saj so mislili, da so mrtvi, je Jazon izvedel še za smrt svoje družine. Medeja si je tako zamislila mašèevanje ter zavzetje Jolka. Argonavtom naroèi, da naj skrijejo ladjo, sami pa naj se skrijejo na neko obalo blizu Jolka. Ko bodo zagledali bakle v palaèi, bo to pomenilo, da je Pelias mrtev in vrata v mesto odprta. Sebe in dvanajst služabnic je preoblekla v neobièajna oblaèila ter jih odvedla proti Jolku. Ko so prišle do mestnih vrat se je Medeja spremenila v starko ter zaèarala stražarje, da so jo spustili v mesto. Po ulicah je vpila, da je prišla boginja Artemida, ki nosi sreèo Jolku. Peliasa je zbudila iz sna in on jo je s strahom vprašal kaj boginja želi od njega. Medeja mu pove, da ga bo, ker je bil vedno tako pobožen nagradila, s tem da ga bo pomladila, tako da bo lahko imel še kakšnega prestolonaslednika, saj naj bi Akast umrl v brodolomu. Pelias je bil nezaupljiv do pripovedi, a ko se je Medeja pred njegovimi oèmi pomladila, ji je verjel. Potem je Medeja starega ovna, ki ga je prej razsekala na trinajst kosov skuha in pomladila v mlado jagnje. Pelias je bil sedaj preprièan v njeno èarovniško moè in tako je pristal na to, da je odšel spat, med tem ko je ona zapovedala Peliasovim hèerkam naj razkosajo oèeta ter skuhajo, ona pa ga bo potem pomladila oziroma mu podarila nesmrtnost. Tega Medeja seveda ni storila. Pri tem zloèinu ni želela sodelovati le Alkestida. Ko so skuhale oèeta so prišle z baklami na dvorišèe in tako so argonavti vedeli, da je Pelias mrtev. Jazon bojeè se prekletstva, prepusti prestol Akastu, ki se je ravno takrat vrnil, pokori se tudi odloèitvi Sveta, ki je razglasil Jazonov izgon iz Jolka. Verjame, da bo lahko kje drugje sedel na prestol. Najprej je Jazon odšel v Zeusov hram in mu posvetil zlato runo. Potem je na korintski obali izvlekel ladjo Argo na kopno in jo posvetil Pozejdonu. Po Korintskem pravu je Medeja z Jazonom zasedla prestol, saj je kraljestvo pripadalo njenemu oèetu Ajetu. Potem je sledilo deset sreènih in uspešnih let, v katerih je Medeja rodila sedem hèerk in sedem sinov. Poznano je le eno izmed hèerkinih imen – Eriopida, sinovi pa so bili Mermer, Feres, Tesal, Alkimed, Tisander, Arg ter najstarejši sin Medej ali Poliksen. Jazon je po desetih letih zakona Medeji rekel, da se želi razvezati, tako da se bo lahko poroèil s hèerko Korintskega kralja Kreona – Glauko (Kreuzo). Medeja se je užalošèena zaèela sklicevati na prisego, ki jo je dal v Kolhidi, da ji bo veèno zvest, Jazon pa ji je odvrnil, da je sedaj ta prisega neveljavna. Medeja se je èez èas navidez vdala v usodo in Glauki poslala darilo; zlato krono in dolgo belo obleko. Ko si je Glauka nadela darili, je zaèela goreti in ogenj je pokonèal tudi kralja Kreona, dvorjane in visoke korintske goste, le Jazonu se je uspelo rešiti.

Zeus se je zaradi Medejine odloènosti zaljubil vanjo, a ga je Medeja zavrnila. Hera ji je bila hvaležna in je dejala, da ji otroke naredi nesmrtne, èe jih položi na žrtveni oltar v njenem svetišèu. Medeja je to upoštevala potem pa pobegnila na vozu, ki ga je poslal njen ded Helios, v katerem sta bila vprežena krilata zmaja v Atene. Še prej je svoje kraljestvo predala Sizifu. Razjarjeni Korintèani so Medejine otroke kamnovali zaradi Medejinega umora Glavke in Kreona dokler niso umrli. Delfsko preroèišèe je sporoèilo da morajo trupla spraviti v svetišèu, njihove duše pa so postale nesmrtne. Evripid je mit spremenil, saj naj bi ga osramoèeni Korintèani podkupili s petnajstimi srebrniki, zaradi zloèina nad nedolžnimi otroci. Tako je Evripid zapisal, da je Medeja sama umorila svoja dva otroka, da je rešil Korintèane obèutka krivde. Jazon je izgubil naklonjenost bogov, klel Medejo in kot brezdomec hodil od mesta do mesta, a ga niso nikjer marali. Ko je že ostarel je nekega dne ponovno prispel v Korint, odšel je do ladje Argo, kjer se je spominjal svojih sreènih in slavnih dni in tarnal nad zlo usodo, ki ga je doletela. Na ladji se je želel obesit, a ko se je sklonil èez palubo ga je zmeèkala krma ladje Argo, ki se je premaknila.

Medeja je v Korintu še pred Glavkino in Kreontovo smrtjo sreèala Atenskega kralja Egeja, ki se je vraèal iz Delf, v katere je šel vprašat za svet, saj ne s prvo ne z drugo ženo ni mogel imeti otrok. Sporoèila iz preroèišèa ni razumel, Medeja pa mu je dejala, da mu bo s èarovnijo pomagala priti do sina, èe ji bo on nudil popolno zašèito v Atenah; Egej ji je to seveda vznesen obljubil. Medeja je Egeja poslala v posteljo z Ajtro, katera je kasneje rodila sina Tezeja, za katerega Egej ni vedel. Tezeju pripisujejo vèasih tudi božanski izvor, saj naj bi bil Pozejdonov sin s katerim je Ajtra spala preden je v njeno posteljo prišel Egej. Medeja pa je po svojih zloèinih zbežala v Atene. V Atenah se je poroèila s kraljem Egejem s kateri je imela sina Meduza. Ajtra Tezeju, ki je odrašèal v Trojzenu, ni razkrila oèetovega imena, dokler ni bil star šestnajst let. Tezej se je odloèil da gre h Egeju. Medeja je takoj prepoznala Tezeja in nevarnost, ki je grozila, da Meduz ne bo mogel postati kralj. Pregovorila je Egeja, da ga je Tezej prišel umorit in tako je lahko skovala naèrt o Tezejevi zastrupitvi. Egej naj bi mu v hramu ponudil kelih v katerem bi se nahajal strup, ki ga je Medeja pripravila. Po eni razlièici naj bi Egej prepoznal svojega sina, ko je le-ta izvlekel oèetov meè, ki ga je Ejgej dal Ajtri. Z meèem je Tezej želel odrezati kos peèene govedine. Po drugi razlièici pa naj bi Tezej nastavil kelih s strupom že k ustom, ko je Egej prepoznal meèevo držalo in odrinil kelih, da se je razlil po tleh. Mesto kamor je padel strup naj bi se poznalo še dolgo po tistem, ko hrama ni bilo veè. Egej je ob razkritju, da ima sina priredil slavje in daritve bogovom, kakršnih Atene še niso videle. Tezej se je odloèil ubiti Medejo. Le-ta se je s èarovnijo obdala z oblaki in tako s svojim sinom Meduzom pobegnila iz Aten. Po drugi razlièici pa naj bi pobegnila s sinom Poliksenom, katerega je imela z Jazonom.

Po razliènih pripetljajih naj bi se vrnila k oèetu v Kolhido. Medejin otrok z Egejem v nekateri verzijah ni omenjen. Na koncu naj bi Medeja postala nesmrtna in odšla na Elizijske poljane, kjer se je združila z Ahilom v veènost. Mitske pripovedi se med seboj razlikujejo in med njimi je kar nekaj odstopanj. Medejin mit spada med ene izmed nastarejših in najveèkrat uporabljenih motivov.
-------------------
Ta pregled naj bi služil za boljše umevanje same zgodbe, saj je dramatikom že od Evripida naprej mit služil le za okvir oziroma podlago drame, obravnavana tematika pa se je pri vsakem avtorju drugaèe izrazila, ter vzpostavila drugaèno videnje sveta.

MEDEJA V SVETOVNI LITERATURI Evripidova Medeja je ob uprizoritvi v agonu dosegla komaj tretje mesto, a je vseeno od vseh stvaritev grške dramatike v poznejši književnosti najbolj navzoèa. Motiv je obravnaval Apolonij Rodoški (3. stol. pr. Kr.) v napomembnejšem helenistiènem epu Argonavtik. V Rimu so moriv obravnavali Enij, ki je napisal tragedijo; Katul je napisal pesem, Vergilij v Eneidi obravnava motiv Medeje, Ovidij pa je doživel uspeh z neohranjeno tragedijo Medea, obravnaval jo je tudi v Metamorfozah in v Pismih junakinj. Seneka je napisal bralno dramo Medea, katero so nekatera obdobja cenila skoraj tako visoko kakor Evripidovo. Corneille je 1635 napisal tragedijo Medee. 1797 je Cherubin uprizoril opero Medee. 1787 je Klinger predstavil prototip romantiène demonièno-barbarske Medeje – Medeja v Korintu. Povsem na novo je mit oblikoval Grillparzer 1821. 1920 je H.H. Jahn napisal svojo razlièico Medea; 1946 pa je Anouilh napisal zelo odmevno verzijo že tokrat obravnavanega mita. Tudi filolog ter popularni pisec Graves je Medejo interpretiral v romanu The Golden Fleece (1944). Medeja je pri nas prisotna v Stritarjevem dramskem fragmentu, Capudrovi drami v dveh dejanjih, operi S. Osterca iz leta 1930 ter operi J. Goloba ter seveda v poetièni drami Daneta Zajca.
ZAJÈEVA MEDEJA
Obnova: Predigra: Peliasovi hèeri opazujeta kako Jazon èez reko nese nekoga – nek neviden tovor – boginjo Hero. Iz vode stopi bos na eno nogo. Peliasovi hèeri zbežita, saj vesta za prerokbo (glej prejšnje poglavje). Tako predigra kaže Jazonov prvi prihod v Jolks; še pred sreèanjem z Medejo.

Prvo dejanje: Pelias preprièa hèeri, da ga obredno razkosata, saj ga je Medeja pregovorila, da ga lahko s èarovnijo pomladi. Medeja ne izpelje obreda do konca, tako da Peliasa ne obudi. Prestol zasede Jazon, a Medeja že èuti grenko prihodnost. Iz popotovanja se neprièakovano vrne Akast – Peliasov sin, ki ob novici, da je oèe zaklan prežene Jazona, Medejo pa želi ubiti, a le-ta s pomoèjo èarovnije pobegne. Akast se odloèi, da bo mašèeval oèetov umor.

Drugo dejanje: Jazon in Medeja se preganjana zateèeta h Kirki. Spominjajo se razkosavanja Medejinega brata Apsirta. Kirka ju oèisti zloèina, a se zaveda, da bo njuna zveza razpadla, saj ve za preteklost in prihodnost. Jazonov svet je Kirki nesmiselen, zato svari Medejo, a Medeja jo zavrne. Po Medejo pride kapitan kolhiške ladje, ki ima ukaz, da neporoèeno Medejo privede domov. Jazon se odloèi, da jo bo poroèil. Tu Zajc prekine linearen tok dogajanja, tako da nam prikaže prihodnost na Korintskem dvoru, kamor sta se Medeja in Jazon zatekla. Jazon priène izražati dvome glede svoje ljubezni do Medeje. Zadavi ji krokarja, saj kakor pravi, je ptiè preveè vedel. Ponovno nastopi montaža – vrnjeni smo v èas poroke. Kirka ju poroèi; ritual pa izpelje tako, da ju zveže skupaj s hrbti. Drug drugega ne vidita, saj se nista sposobna sporazumeti. Kirka jima pokaže senco prihodnosti – Glauka, hèerka korintskega kralja Kreonta, prosi za izgon Medeje. Svatje so na Medejini poroki ironièno spremenjeni v prašièe. Kirka pravi, da so to edini primerni svatje; umazane živali, ki sodijo k vladarjem.

Tretje dejanje: Jazon se je zbližal z Glauko. Kreont mu jo je pripravljen dati za ženo, a prej mora Medeja in otroka v izgnanstvo. Èeprav tam nanje preži Akast, Jazon privoli. Glauka pride k Medeji in jo prosi naj zapusti Jazona. Tu opazimo temeljno razliko njunih svetov. Medeja prihaja iz arhaiènega sveta, v katerem je ustna obljuba sveta, ter iracionalnost del vsakdana; Glauka pa pripada racionalnemu svetu zakonov, katere se da zaobiti ali celo spremeniti. Glauka Medeji naivno zaupa, ko ji le-ta oprosti in podari poroèni darili – ogrinjalo, ki so ga tkale zavržene kraljice in diadem, ki so ga izdelali slepi zlatarji. S sleparstvom tako Medeja vstopi iz barbarskega v grški svet, le da se Glauka tega ne zaveda. Prej je Medeja morila iz ljubezni, sedaj pa iz sovraštva. Zajc v VI. prizoru izpelje Medejin detomor tako, da ga Medeja pripoveduje v tretji osebi, kar spominja na poroèilo sla v grški antièni tragediji. Medeja je ubila svoja otroka, da bi Jazonu vzela prihodnost, ko bo izvedel, da je tudi Glauka mrtva in z njo Kreont. Zajc dramo konèa tako, da vidimo postaranega Jazona, ki je prišel nazaj v Jolks k Akastu, da bi ga ta ubil, a Akast ga ne prepozna in tako odtava Jazon s težkim svetom svojih spominov naprej v veènost.

Analiza besedila:
Zajc od bralca/gledalca prièakuje, da bo poznal mitsko osnovo drame, saj mu ta podstat služi za glavno izražanje ideje. Zgodbo delno povzema po Evripidu, a jo hkrati modificira. Èasovno zaporedje spremeni ter s tem še stopnjuje dramsko napetost. Zajcu služi mit le kot temelj, saj mu je omogoèil jasen izraz, èvrsto sporoèilo ter asketsko doslednost v razvoju verige dogajanja, na katerem zgradi svojski svet Rabljev in Žrtev, kakor Medejin svet poimenuje Taras Kermauner. Vanj je vrinjena kršèanska tradicija, ki pa je »sprevržena«: Ni Odrešitve, ni Upanja; ostaja pa antièna podvrženost Usodi.

Bogovi se igrajo z ljudmi in Medeja je z vstopom v grški svet pozabila na to. Vstopila je v svet, ki ji je tuj, saj v njem prebiva racionalizem, ki je pozabil na Moiro. Rabelj in žrtev sta ista oseba, saj je rabelj žrtev samega sebe kot rablja. Medeja je hkrati unièevalec tujih in lastnega življenja. Medeja ubija, ker ne privošèi, da bi drugi živeli sreèni. A potrebno je vedeti, da so vsi Zajèevi protagonisti zloèinci. Nihèe ni èist. Vsi vse delajo za lastno korist in vsak medèloveški odnos temelji na egocentrizmu. Naj bo izkorišèevalec ali izkorišèanec, èaka ga ista usoda. Rešitve ni. To je svet brez Milosti. Zajc vse utemelji na kazni; le-ta je središèe njegovega sveta. A kaznovanje se priène z rojstvom in kakor pravi v svoji prvi drami Otroka Reke: »Niè ti ni bilo obljubljeno,« tako je tudi tu prisoten nekakšen nihilizem, ki je Zajca popeljal v magizem/mitizem. Njegova dramatika pa v nekakšnem paradoksalnem smislu ostaja nedolžna, saj je èista v kazanju zla. Zlo kot primarno gonilo ljudi gnije navznoter. Unièuje zloèince v njihovih lastnih dejanjih – z njihovimi dejanji se poigra ter jih unièi. Ni Boga, so pa bogovi, ki se nad vsem le zabavajo.

Medeja je želela biti zmagovalka nad usodo, želela je, da zloèini ne bi bili plaèani, a ugotovila je, da ne more ubežati, da na tem svetu ni varnosti. Tako se tudi skozi njo samo izrazi, da je zakon mašèevanja temeljen. Medeja spozna, da je premaganka, za vedno izgnana ter zavržena, a ostala je zaprta v dilemo, ali jaz ali drugi, ali dokonèna zmaga ali poraz. V vseh njenih dejanjih jo vodi nagonska strast. V animalni ljubezni do Jazona je pripravljena ubit svojo lastno kri. Velièastna je v zlu. Gre do konca v vseh smereh. Vse stavi na Jazona. V tem je tragièna – tragièna v slepoti. Brata posredno umori iz sreèe, ki jo ima z Jazonom, otroka iz boleèine, katero ji Jazon povzroèi. Jazon je površinski; lep junak s prazno glavo, ki so mu sreèo namenile boginje. Doživljamo ga kot dolgoèasnega, pustega, nepomembnega, povpreènega in kot moralnega strahopetca z ogromno željo po oblasti. Jazon ni niè drugega kakor telo. Jazonova sla po vladarstvu je sla telesa po telesnem predstavljanju neke vloge. Jazon je še manj èloveka kot Medeja, saj je ne ljubi, predstavlja mu le orodje za dosego ciljev; Medeja ljubi vsaj Moškega, èeprav ne ve kaj je to (so)èlovek. Jazon pa v Medeji vidi èarovnico in ne Ženske. Medeja s tem kar stori Jazonu, torej destrukcijo vsakršne prihodnosti, stori isto tudi sebi; a Medeja spozna svojo zloèinskost, medtem, ko je Jazon ne. Medeja je intelektualno ves èas izredno moèna. Kot zloèinka si je sposobna pogledati v oèi. Medeja Jazonu in sebi ne dovoli konca zato bosta živela, životarila, veèno. Zajc v svojem eseju o Medeji pravi: »In èe je niso marali oèistiti v svoji vsemogoènosti bogovi, zakaj bi Medejo oèišèeval tavajoèi pesnik…« Tako drama izzveni v niè, a Zajèev Niè je sestavljen iz dvojega: iz Praznine in Trpljenja. Medeja nezavedno ves èas svojega življenja trpi. Trpi zaradi samote pred katero si zakriva oèi.

Njena ljubezen je zgolj spolna in zasebna, med njima ni èloveènosti. V svoji strasti do Jazona je sama, v mašèevanju do njega pa prav tako. Tako je konèno spoznanje, ki ga Zajc izveni z Jazonovim zamrlim življenjem na koncu drame, kljuèno spoznanje – samota. Samota kot srž bivanja.

Ne smemo spregledati, da se v drami nahajata dva temeljna motiva: motiv preganjanosti in motiv mašèevanja, ki se kaže tudi v boju za oblast. Medeja in Jazon sta ves èas preganjana, begunca sta na zunaj in v sebi. Bežita pred zunanjimi sovražniki; Medejinim oèetom, Akastom ter pred samim sabo. Izgnana v samoto življenja. Zajèev svet je svet brez odveze, nepremakljiv. Bralcu poraja obèutja eksistencialnega gnusa. Medeja je ves èas tujka, saj je tuja grški kulturi in hkrati je odtujena – odtujena sama sebi ter lastni kulturi. S konènim detomorom simbolno ubije tudi Jazona – s tem dejanjem se ponovno vzpostavi kot Ženska. Zaveda se, da jo bo to dejanje veèno spremljalo in da bodo sence njenih otrok vedno ob njej, težo tega sprejme, in na nek sprevržen naèin šele sedaj resnièno postane Èlovek.

LITERATURA: Dane Zajc v petih knjigah: Drame. Založba Emonica, Ljubljana, 1990

Dane Zajc v petih knjigah: Eseji, spomini in polemike. Založba Emonica, Ljubljana, 1990 Evripid: Medeja, Ifigenija pri Tavrijcih. Knjižnica Kondor. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000 Taras Kermauner: Blodnja 3. Rabelj – Žrtev. Slovenski gledališki muzej, Ljubljana, 1998 Interpretacije: Dane Zajc. Urednik: Boris A. Novak. Nova Revija, Ljubljana, 1995

Graves: Grèki mitovi. Nolit, Beograd/Priština, 1987

Ta prispevek je na portalu Publikacije.net objavil/a Daša Lakner dne 2006-10-04.

Daša Lakner je dramaturginja in samostojna ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

# of Ratings = 6 | Rating = 2.3/5