Daša Lakner: Variete (satira)

Nastopajoči:

vladar
kraljica
svetovalec
božanstvo
natakarica
starka
general
vojaki
ženske
ljudje v lokalu
talci
sluge
◊

Pet žensk pomiva tla. Tla so krvava. Sliši se ožemanje krp v vedra. Ritmizirano pomivanje traja nekaj časa preden prva spregovori.

Ž1: Včeraj je bil dober dan. Sonce je zjutraj za trenutek zasijalo.
Ž2: Kaj nam pomaga sonce, bolje da je tema. Da ne vidimo kako smo se spremenili. Naši trebuhi več ne prenašajo hrane in kmalu tudi pljuča ne bodo hotela več dihati.
/Premor./

Ž3: Ta dež nas bo še vse pobil.
Ž4: Ja, včeraj je nekega otroka scvrlo na cesti.
Ž5: To je bil moj otrok. Šesti, ki ga je letos ubil dež.
Ž2: To ni dež, to so strupi, ki jih zlivajo na nas.
Ž4: Kdo?
Ž1: Ja, kdo?
Ž2: Oni.
Ž3: Kdo oni?
Ž2: Ja tisti, proti katerim se borimo.
◊
V prostor vstopita dva služabnika. Prineseta prazno mizo in stola. Tretji sluga (svetovalec) prinese svečnik, postavi ga na mizo in prižge. Druga dva služabnika odideta, vstopi vladar. Svetovalec odmakne stol, vladar se usede. Nekaj časa vse zamrznjeno. Ženske pomivajo vedno bolj v ozadju, dokler med naslednjim prizorom počasi ne izginejo.
S: Ste dobro spali vaša milost? /Vladar ne odgovori ničesar/ Se nam je ponovno kaj grdega sanjalo? /Premor/
Resnično. Kakšen tih mraz je bil danes ponoči. Ponovno nam je zmrznilo nekaj živine in hlapcev. /Vladar se ne odziva le nemo bolšči predse/ No, ampak zakaj bi se obremenjevali. Življenje je potrebno gristi le s pozitivne strani. Je hrana dobra? /Vladar odkima/ Da, da, imeli smo tudi že boljše letine.

◊

Vstopi kraljica.
K: Kako je z njim?
S: Dobro. Pogovarjava se o politiki.
K: Visokost, se mi boste pridružili na slavnostnem sprevodu skozi mesto ter si ogledali vaščane?
/Vladar odkima/
S: To ni dobro vaša milost. Ljudstvo mora vedeti in videti da se zanimate zanje.
/Vladar spusti nečloveški krik jeze/
K: Pokličite zdravnika!
/Svetovalec odide po zdravnika medtem vladar zašlata kraljico/
K: Obnašajte se spodobno!
V: Zakaj?
/Premor/
K: Zato, ker ste vladar. In vladarji morajo imeti občutek za uravnoteženost.
V: Ampak jaz nisem uravnotežen. Ne znam biti in nočem postati.
K: Potem se pa vsaj pretvarjajte.
V: Dobro. Všeč mi je vaš smisel za komično. /Jo spusti si popravi srajco in se vede na sploh gosposko/
K: Smem povedati nekaj resnega? /Vladar odkima/ Vaše mesarjenje po deželi spravlja ljudi v strah.
V: Dokler niso melanholični je vse v redu.
K: Kmalu ne bodo več verjeli, da so jim kugo poslali bogovi.
V: Kmalu ne bodo več verjeli v bogove.
◊

Vstopi zdravnik, se klanja.
Z: Vaša milost, kako se počutimo danes? Je vreme lepo? Je vaše srce močno? Kako gre vaši glavi? So vaše misli zbrane in osredotočene. Razmišljajte o lepih stvareh in vse bo dobro. /Premor/ Torej vaša glava?
V: Moji glavi dobro, hvala. Vaša glava preč! /Pokaže nanj, služabniki odvedejo zdravnika/
K: Zakaj ste to naredili? Se vam pošteni zdravniki čisto nič ne smilijo?
V: Ni poštenih zdravnikov. In tako ali tako jih ne potrebujemo. Vsi smo bolni.
/Premor. Vladar se skloni, dotakne tal, povoha/
V: Slabo očiščeno. Kri mladih devic se težko spere. To me spravlja v slabo voljo.
/Se usede na stol, binglja z nogami in se obnaša kot kujoč otrok/
K: Težko vas je zadovoljiti! Naj bodo mladi fantje ali dekleta, nikoli vam ni v redu.
V: /Se dere/ Želim si starih debelih babnic!
K: Oh, vse starke so že pomrle.
/Premor/
V: Prav. Potem hočem ovco.
/Tema/
◊

Na drugem koncu odra zagledamo lokalniške mize in natakarico, ki streže gostom. Nekateri pijejo pivo, vino, drugi kavo. Skoraj vsi kadijo. V lokal vstopi Vladar iz prvega nivoja, a spremenjen. Nosi črn, a umazan plašč na glavi ima klobuk; usede se za prvo mizo, ki je prazna. Sname klobuk; obraz ima umazan. Roke se mu tresejo. K mizi pristopi natakarica.
N: Kaj prinesem?
V: Vode...
N: Še kaj?
V: Vodko.
N: Eno?
V: Dve.

Natakarica odide. Vladar se počasi razgleda okrog sebe.

V: Tu pa čas ne teče... /Prekine ga "sosed" pri sosednji mizi – rahlo okajen./
S1: Ja, vse ure so se ustavile že pred tridesetimi leti. Saj so jih nekateri poskušali popravit, pa se jih ni dalo. Sedaj smo pa raje neprestano v tem bifeju, kakor da bi okrog hodili. Nikoli ne veš koliko je ura; pa bi te lahko na cesti kdo srečal ob nepravem času pa bi si kaj čudnega mislil. Sem raje tu. Pa nobenega ne vznemirjam.

/Natakarica prinese pijačo, jo postavi na mizo in gre. Vladar hlastno prime kozarec z vodko, roka se mu trese, popije prvega, drugega. Zre v prazna kozarca. Sosed je to opazoval/
S1: Vidim, da se je tebi tudi čas ustavil.
V: Jaz nisem ti.

◊

Zasliši se kričanje iz ozadja. Naprej pridejo vojaki s puškami in pred seboj porivajo ujetnike (moške, ženske, otroke – vseh skupaj je kakšnih petnajst). Postavijo jih v ravno vrsto, tako da so s hrbti obrnjeni proti publiki.

General: Mirno! /ženske ihtijo, nekateri otroci jokajo, nekdo se izredno trese, nekomu klecajo kolena, neka ženska objame otroka/ Mirno! /ponovi še bolj kričeče/ Mirno!!

Vojaki vzamejo v roke puške in ujetnike postrelijo. Trupla ležijo po tleh. Vojska odkoraka v strumnem ritmu – tudi, ko se jih več ne vidi, se korakanje še vedno sliši. Vladar je še pred pobojem vstal, ko vojska odhaja stopi do trupel ter jih "prebuja" – vsakega narahlo potrese – umrli se prebudi; vladar mu nekaj po tihem razlaga ter mu nakaže naj odide. Ujetniki zmedeno vstajajo, še vedno so v šoku, ker so jih ubili, odidejo skozi izhod za publiko. Vladar nekaj časa gleda za njimi, medtem že vstopi kraljica v bojni opremi; v okrvavljenem oklepu z mečem. Svetovalec takoj za njo. Drugi nivoji se počasi zatemnijo.

◊

K: Krpo! /Svetovalec išče krpo, vladar mu jo ponudi, svetovalec jo vzame, a kot da ni videl vladarja. Začne brisati oklep. Vladar nekaj časa gleda, potem naveličano odide./ Ah, koliko krvi!
S: Koliko ste jih danes pobili vaša milost?
K: Ne spominjam se. Razprava se je pričela še pred petelinjim petjem, in ko je bilo sonce najvišje smo se še vedno borili, in ko je nebo postalo rdeče smo jih še vedno klali. /Premor/
Kako so ti ljudje nespametni.
Upora so si zaželeli, češ da njihov vladar le popiva in jim krade živino ter sinove in hčere. Nihče ne pomisli, da je vladanje zahtevna stvar! Zanj so potrebna leta izobrazbe na najboljših šolah v tujini.
Pa sifilitične izkušnje in še marsikaj drugega!
No, a propos vladanje, kje pa je vladar?
S: Ah, po mlečni kopeli si je privoščil sprehod po vrtu. Čeprav je zunaj tako mraz se je sprehajal gol med pavi- /ga prekine/
K: Kaj pa počne sedaj?
S: Bere.
K: Kaj pa?
S: Besede, besede, besede.

◊

Prislonjena ob steno čepita nek vojak in vladar – na sebi ima vojaško suknjo.
Vojak: Si ti poznal knjige?
V: Da.
Vo: Kakšne so bile?
V: Zanimive. Ne spominjam se dobro kaj je v njih pisalo. Vem pa, da sem ob njih razmišljal.
Vo: Kako razmišljal?
V: Ah, postavljal sem si različna vprašanja.
Vo: Smel si se spraševati! Kakšen nor čas!
V: Da, sedaj je vse drugače.
Vo: Še dobro.
Vladar samo odvrže suknjo in je ponovno v drugem nivoju. Vojak izgine.

◊

V: Hočem idej!
K: Prosim?
V: Kaj ko bi zažgali celo kraljestvo?
S: To je napravil že Neron.
K: Ni izvirno.
V: Hočem izvirne ideje! Naj ljudstvo trpi!
K: Saj trpi.
V: Hočem, da trpi še bolj!
S: Politika je resna stvar. V ljudeh je potrebno zbujati bolečine skozi ugodje. Le tako se ga da resnično prilagoditi.
K: Palica in korenček – to je vedela že moja mati.
V: So ti zato odrezali prsi? /Premor/
Ampak jaz hočem izvirnosti!
Hrano smo jim že zastrupili, zobe smo jim že izpulili, razdevičili teleta in hčere-
K: Kastrirali sinove in očete-
V: Vse to je tako dolgočasno.
S: Pazite, da vas ne slišijo bogovi.
V: Pa kaj potem. Naj kar slišijo, povabim jih na čaj!

◊

V prostor stopi general, za njim vojaki, tudi vladar odide v vrsto vojakov, ki marširajo; kraljica in svetovalec izgineta. General ne gleda vojakov, tem več ves čas gleda proti publiki.
G: Vi praseta, vi pezdeta, vi idioti, vi kurčevci, vi od boga pozabljeni. Mirno! /vojska se ustavi, stoji v ravni vrsti, obrnjena je proti publiki/ A vi sploh veste zakaj se borite, a vi sploh veste kaj so naši cilji? No, ti vojak povej!
V1: Borimo se za svobodo, naš cilj je osvobodit ljudi.
G: Ne debil! A slučajno vidiš kje kakšne ljudi? Okrog nas se nahajajo samo izmečki človeštva, to niso ljudje, to še živali niso. Naj naslednji pove kaj so naši cilj!
V2: Zavzet ozemlje.
G: To ozemlje je že itak naše. Saj ste še večji idioti, kot sem mislil. Tu smo, da požgemo vse nasade čajevca, tu smo da pobijemo vse tiste, ki pijejo čaj. Čaj – pijača tistih, ki mislijo, da razmišljajo, ki mislijo, da vedo. Ničesar ne vedo. Zato jih bomo poklali.

◊

V ozadju ponovno zagledamo lokal. Natakarica razlaga publiki.
N: Pri nas ne točimo čaja, včasih smo imeli nekaj filter vreč, pa so strohnele, čisto izgubile okus... Vino se vsaj postara, ali pa skisa, stranke tako ali tako ne zaznajo razlike...

◊

G: Vojaki, čaj je strup! Hej, ti, vojak, kaj pa ti počneš! /Vladarju, ki je strmel v tla/
V: Nič. Ničesar ne počnem.
G: No, še dobro. Vojska naprej! Vi prasci, vi posiljevalci... /Zmerjanje se nadaljuje, odidejo, vladar se ustavi, odide do lokala./
◊

V: Imate čaj?
N: Ja za čaj me pa že res dolgo niso vprašal, ja nazadnje je bilo pred-
V: Pred petnajstimi leti.
N: Ja, čist možno. /Premor/ Kaj ste že vprašal?
V: Čaj, a čaj imate? /se samo gledata/ Saj ni pomembno... / natakarica pade v histeričen izbruh/
N: Joj, kako je svet grozen, kako je svet krut, kako je vse mrtvo, vse preč, tut rože več ne cvetijo.
V: Ja vem. Hvala.

◊

Zasliši se blazen krohot vstopi bog; ne da se mu določiti spola, nekaj časa deluje kot ženska, nekaj časa kot moški ali pa otrok. Vladar stopi do njega, natakarica izgine.
B: Hvala, hvala, hvala! Hvala, hvala, hvala! Mi smo prišli na vaše povabilo. Izredno razveselilo nas to vaše šalilo- hi hi hi...
V: Končno nekaj novega!
B: Kje je čaj?
V: Čaj ni pomemben. Kakšno božanstvo ste?
B: Tvoje.
V: Moje?
B: Daaa. Izpolnim želje.
V: Ah, to si jih lahko tudi sam.
B: Ampak ne takšne. /Premor/
Kako si samcat.
Samoto voham.
Jo vohaš tudi ti?
V: Ne. To bo vonj po krvi.
B: Vemo za tvojo željo.
V: Katero?
B: Za tisto, ki je priklicala nas; božanstvo smrti in večne ekstaze.
Želiš si novega življenja in ga lahko dobiš.
V: Prvič slišim, da bi jaz imel takšno željo.
B: Vsi vladarji jo imajo, a izpolni se le redkim.
Kaj želiš postati?
Morda Antigona, morda princ danski- Hamlet ali-?
V: Njih ne poznam.
Želim si biti ti.
B: Bog ne moreš biti.
Žival je žival
in človek je človek
in človek ni bog.
V: Hočem biti bog.
Žival sem lahko,
človek sem lahko
in bog bom tudi!
B: To se ne da, to ne gre- a-a!
V: Jaz mislim, da je otročje enostavno! /Izvleče meč, ter ga božanstvu zasadi v trebuh/
Če ubijem boga, sem boljši kot mrtev bog, torej sem živ bog! /Božanstvo obleži mrtvo/ Sluge!
/Pridejo služabniki, prekrijejo truplo in ga odnese; vstopi svetovalec s čajem/
S: In kaj naj sedaj naredimo s čajem?
V: Ja popili ga bomo. Po vsej tej zabavi se bo pošteno prilegel.
Vstopi kraljica.
K: Kaj bo sedaj!
Kaj bomo sedaj!
Na dvoru imamo mrtvega boga.
Naj ga zakopljemo ali sežgemo;
naj napravimo daritve, ki se bodo širile v nebo,
ali naj zemljo napojimo s krvjo?
V: Truplo dajte psom, da bodo obirali kosti.

Zatemnitev.
◊

Zagledamo starko, ki sedi na gugalniku ter nekaj šiva. Gugalnik v pozibavanju rahlo škripa. Iz ozadja odra počasi stopi do nje vladar – vojak. Ne pogleda je; vse kar govorita, govorita brez pogledov.

V: Mamica, kaj pa delate?
S: Obleko šivam, šivam. Lepo belo obleko. Za našo punčko. Da bo lepa.
V: Kaj pa to smrdi, mamica?
S: Oh, ko bi imela nos, bi morda še lahko kaj vohala. Kot volčjak bi vohljala okoli po kotih in iskal meso. Ja, verjetno meso smrdi.
V: Čigavo, mamica?
S: Morda moje, morda pa od moje punčke. Šivam, šivam, pa se mi vse kar naprej trga. Ne morem je nazaj sešit. Niti so prekratke.
V: Niti življenja so vedno prekratke.

Ponovno zatemnitev.

◊
Kraljica leži na tleh, ter si pahlja s pahljačo. Svetovalec se igra z jojo-jem, vladar pa si čisti zobe z zobotrebcem.
K: Pri nas se že leta in leta ni zgodilo nič novega.
S: Nam pač ni zapisano v zvezdah.
K: Ah, zvezde vedno lažejo. Zadnjič sem jih vprašala koliko časa bo vladar še živ pa so odgovorile: /ta del ona govori, hkrati pa se sliši ženski zbor, ki zvezdni odgovor odpojejo/
Misli preteklosti se zlivajo v prihodnost,
dejanja sedanjosti krivijo resničnost.
Morda pa le pride Čas,
Čas večnosti,
Čas prebujenja,
Čas pozabe,
ko nič več ne obstaja.

S: Zanimiv odgovor, a le kaj naj bi pomenil?
K: Mislim, da nič, saj zato pa pravim, da lažejo. Izmišljajo si prihodnost... /vladar jo prekine/
V: Jaz pa vem o čem so zvezde govorile.
K: Kaj še vedno misliš, da si božanstvo?
V: Nekdo drug riše našo usodo nisem jaz vladar, temveč je ne-jaz vladar mene.
S: Oh, ta blebetanja, kot da bi poslušal zanič napisano igro.
V: Jaz, tega več ne zdržim, preveč sem videl, preveč vem, še čaja več ne morem z užitkom pit.
K: Saj bi poklicali zdravnika pa jih ni več.
V: Ničesar več ne potrebujem. /Vstane in odide v ozadje h generalu; kraljica in svetovalec izgineta v temi/

◊

G: Kaj hočeš vojak?
V: Prosim pošljite me v borbo, hočem ubijat.
G: Pa saj si se ravnokar vrnil, pusti da se sovražniku obnovijo moči – drugače pobijanje ni etično.
V: Jaz hočem umret.
G: Smrt je neizogibno nujna, umreti- umreti se pa ne da. Kaj še nisi opazil, da sovražnika ni nič manj, nas pa tudi ne? Pa ne zato, ker bi bil kdo od nas tako iznajdljiv vojskovodja, temveč preprosto zato, ker umiranje ne obstaja. Vsi smo eno. /Pokaže na publiko/ Tudi ti pezdeti v dvorani.
V: Ampak jaz moram umret.

◊
Zagledamo natakarico iz lokala.
N: Tudi jaz sem nekoč hotela končat to svoje bedno življenje - cele dneve samo strežem alkoholne pijače – pa so mi prepovedali. Stranke so mi prepovedale. So mi povedali da sem koristna, da moje življenje ni tako prazno, ker pomagam drugim. Sedaj živim za druge in se počutim srečno. Hvala. Hvala. Hvala. Hvala. Hvala. Hvala. /Tudi, ko je že v temi še vedno slišimo kako ponavlja 'hvala'./
Generala se ne vidi več, ob vladarju pa zagledamo božanstvo.

◊
V: Kdo si?
B: Nekdo, ki se ga ne spominjaš in ga nikoli ne boš pozabil.
V: Poznam te.
B: Ubil si me.
V: Mnoge sem ubil, a umret se ne da, ne da.
B: Zakaj se trudiš.
V: Ker ne zdržim več.
B: To ni odgovor.
V: Vem, da je le izgovor. A resnice ne poznam.
B: Ni resnice, je samo pozaba, pozaba dejanj, pozaba časa in morda je na koncu Nič.
V: Nehaj, drugače te ubijem še enkrat.
B: Lahko tudi tretjič, četrtič, petič. Saj je vseeno. Vse se ponavlja.
V: Kot, da se mi je to že dogajalo, vse to že poznam. Vrtim se v krogu.
B: Kača na koncu vedno lovi le še svoj rep. Ne muči se več. Sprijazni se s tem, da ne obstaja nič novega, nič drugačnega. Vse je isto.
V: Kdo sem?
B: Saj je vseeno. Vse se ponavlja. /Vladar začne bežati pred božanstvom/
V: Ti se ponavljaš. Tebe ni.
B: Tebe ni.
V: Prenehaj.
B: Prenehaj.
/ Vladar spusti nečloveški krik. Božanstvo izgine, zagledamo kraljico in svetovalca/

◊

K: Pokličite zdravnika! /svetovalec se ne gane/
V: Kdo si?
K: Obnašajte se spodobno.
V: Zakaj?
K: Zato ker ste vladar. In vladarji- /jo prekine/
V: Vse to že vem! Ne želim več igrati te igre, koliko ponovitev se še mora zgodit, da bo vsega tega konec.
K: Kaj misliš, da je meni enostavno? Misliš, da si ti edini? Lahko pa tudi zamenjava vloge, če misliš, da se bo svet s tem kaj spremenil. /Vladar ne odgovori ničesar/ In sedaj lepo prosim nadaljuj.
/Premor/

V: Hočem ideje, ideje, ideje!
K: Bi ovco?
V: Da.

◊

/Tema. Potem zagledamo starko na gugalniku/
S: Jaz pa še kar šivam, šivam. Pa se vse trga, trga.

◊

KONEC.

Ta prispevek je na portalu Publikacije.net objavil/a Daša Lakner dne 2006-10-04.

Daša Lakner je dramaturginja in samostojna ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

Not yet Rated