Daša Lakner: Sinjebradec (dramatizacija po Maxu Frischu)

Daša Lakner: Sinjebradec dramatizacija, po romanu Maxa Frischa
V Ljubljani, 17.3.2006
Osebe:
FELIX SCHAAD, OBTOŽENI DRŽAVNI TOŽILEC G. BICKEL GA. BICKEL PFEIFER FELIX, SIN OBTOŽENEGA LILIAN, LABODKA GISEL, LABODKA CORINNE, LABODKA ANDREA, LABODKA HELENE, LABODKA JUTTA, LABODKA ROSALINDE, LABODKA GA. SCHAAD, MATI OBTOŽENEGA G. SCHAAD, OČE OBTOŽENEGA PSIHIATER

Velik črn prostor. Več nivojev. Sredinski del malce pogreznjen. Strme in ozke stopnice vodijo na različne nivoje/podeste. Nekatere se končajo v prazno, s prepadom. Platno, ki se pojavlja na prizorišču se spusti navzdol; včasih se nahaja bolj spredaj, drugič v ozadju dogajanja. V spodnjem razdelku premikajoča se miza za bilijard, ki spreminja svojo funkcijo glede na situacijo. Na sceni tudi več stolov, ki so večino časa v poltemi. Državni tožilec stoji visoko na stopnišču, govori obtožencu, ki sedi na rampi. Felix Schaad gleda naravnost predse in odgovarja tako kot na sodišču.
DRŽAVNI TOŽILEC: Poznate to kravato, gospod Schaad? FELIX SCHAAD: Enkrat so mi jo že pokazali. DRŽAVNI TOŽILEC: To je kravata, ki je bila, kot veste, uporabljena pri davljenju. Domnevamo, da je bila žrtev že zadušena, toda storilec očitno ni verjel, da higienski vložek v ustih zadošča, in je uporabil še kravato. FELIX SCHAAD: Nisem storilec. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste razumeli vprašanje? FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Je to vaša kravata ali ne? FELIX SCHAAD: Morda... DRŽAVNI TOŽILEC: Ja ali ne? FELIX SCHAAD: Vstane ter počasi vstopi v prostor “igre”. Hodi po odru, kot da je nekje zunaj, na sprehodu. V njenem stanovanju sem se počutil kot doma, to sem že povedal, morda sem kdaj odložil kravato, ker je bil vroč dan. Se zgodi. V njenem stanovanju sem bil vedno samo podnevi. To sem že rekel. In sem jo morda pozabil, svojo kravato, se zgodi. Ne nosim kravate zmeraj, kadar grem na cesto, in tako je ostala v njenem stanovanju. DRŽAVNI TOŽILEC: Gospod doktor Schaad... FELIX SCHAAD: (ga prekine) To se zgodi. DRŽAVNI TOŽILEC: Sodnoznanstvena ekspertiza, ki je pred nami, ne dopušča nobenega dvoma, gospod doktor Schaad: to je vaša kravata.
Državni tožilec se med Schaadovimi besedami spusti po stopnicah.
FELIX SCHAAD: Se obrne proti publiki. Oprostitev zaradi pomanjkanja dokazov ---
Kako živeti s tem? Štiriinpetdeset let mi je.
Državni tožilec vse svoje replike govori Schaadu izza hrbta, Felix pa ves čas zbrano igra bilijard, kot da državni tožilec ni prisoten; odgovarja bolj sebi kot pa njemu.
DRŽAVNI TOŽILEC: Torej se ne spominjate, gospod Schaad, in še vedno ne morete povedati, kje ste bili tistega sobotnega popoldneva, ko je bila Rosalinde Z. zadavljena v svojem stanovanju z vašo kravato... FELIX SCHAAD: Tisto, kar pomaga je bilijard. Palica mi nič več ne trza, udarjam natančno in mehko, krogla se mi lepo kotali. Če igraš vsak večer, postaja roka zanesljivejša in samozavest narašča; kadar natančno izpelješ drzno potezo, začutiš hladnokrvnost. Uspejo mi celo serije treh do štirih zadetkov. Šele kadar zgrešim, je spet na vrsti partner. (palico natira z modro kredo) DRŽAVNI TOŽILEC: Ko ste od svoje takratne asistentke izvedeli, da je bila Rosalinde Z. v soboto zadavljena – ko ste, to je bilo torej v ponedeljek, prišli v ordinacijo in se delali, kot da ničesar ne veste... FELIX SCHAAD: (naprej igra bilijard) Ob nedeljah ni časopisov. DRŽAVNI TOŽILEC: Zato sploh niste ničesar vedeli? FELIX SCHAAD: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: In zakaj, gospod doktor Schaad, ste asistentko takoj vprašali, ali je bila Rosalinde Z. zadavljena? FELIX SCHAAD: Tako sem najprej domneval. DRŽAVNI TOŽILEC: Zakaj zadavljena? FELIX SCHAAD: Cipe ponavadi zadavijo.
Se usede na mizo ter prične razlagati publiki.
Kadar zgrešim, soigralca nadomestim s slučajem - z roko sunem vse krogle v različne strani – ne goljufam, to nima nobenega smisla, priznavam vsak položaj, ki se pokaže, ko se krogle nazadnje ustavijo.
DRŽAVNI TOŽILEC: Zakaj lažete? Vse, kar pripovedujete, gospod doktor Schaad, je brez alibija. Zakaj končno ne priznate? FELIX SCHAAD: Kadar nastavim palico, je moja leva roka, ki drži palico popolnoma mirna. DRŽAVNI TOŽILEC: In zakaj, gospod doktor Schaad, niste bili na pogrebu? Nobenega nujnega primera niste imeli. Ostali ste v ordinaciji in pregledovali lažji primer zlatenice, vmes ste imeli daljši telefonski pogovor s potovalno agencijo. Ali ni nenavadno, gospod doktor Schaad, da niste prišli na pogreb, čeprav ste bili tistega dne v Zürichu? Navsezadnje je bila Rosalinde Z. nekoč vaša soproga... FELIX SCHAAD: Od časa do časa, kadar mi sploh ne gre, menjam palico. (zamenja palico) DRŽAVNI TOŽILEC: Kar zadeva vaše redne obiske pri Rosalinde Z.: vedeli ste torej kakšno obrt opravlja v tistem stanovanju?
Felix ponovno igra bilijard.
FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: In to vas ni motilo? FELIX SCHAAD: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Ali drži, gospod doktor Schaad, da ste v zakonu z Rosalinde trpeli, če je vaša tedanja soproga samo plesala s kom drugim, kaj šele, če se je kdaj po polnoči vrnila domov? Vašo brezmejno ljubosumnost pozna ves krog prijateljev. Kakor se je izrazila neka priča: trpeli ste kot pes. FELIX SCHAAD: V zakonu morda... DRŽAVNI TOŽILEC: Potem nič več? FELIX SCHAAD: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste vedeli, kdo je zahajal tja? FELIX SCHAAD: To je bila njena poklicna skrivnost. DRŽAVNI TOŽILEC: Toda vedeli ste, da je imela Rosalinde Z. svoje nočne stranke, in pri tem sploh niste trpeli, gospod doktor Schaad? FELIX SCHAAD: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Kako nam lahko to razložite? FELIX SCHAAD: Postala sva prijatelja. DRŽAVNI TOŽILEC: Postala sta prijatelja.... FELIX SCHAAD: Nič več ni bilo sumničenj.
Med naslednjo Felixovo repliko, ki jo ponovno govori publiki, se tožilec oddalji – razsvetli se stol v ozadju, na katerem sedi priča – tam se zaslišanje nadaljuje. Medtem v ospredju Felix počasi preneha z bilijardom – na mizo se usedejo “labodke” - plesalke – Felix jih gleda ter počasi začne potiskati mizo na drugo stran odra...
DRŽAVNI TOŽILEC: Obtoženega ste torej večkrat videvali, gospod Bickel. Ste na stopnišču srečevali tudi druge obiskovalce? BICKEL: Delam samo podnevi. DRŽAVNI TOŽILEC: Niste nikoli opazili moških, ki so dopoldne zapuščali hišo... BICKEL: Nisem nastavljen kot čuvaj... DRŽAVNI TOŽILEC: Kljub temu imate oči. BICKEL: Lahko samo rečem, da se za to nisem brigal in madame Zogg me je vedno pozdravila, kadar je šla mimo. Kot hišnik delam tudi po drugih hišah, dogaja se, da včasih dopoldne odhaja iz hiše kak gospod, ki sicer ne stanuje tam, in kasneje se dama dela, kot da ga sploh ne vidi, če je poleg njen mož. Ne vem, kaj hočete od mene. DRŽAVNI TOŽILEC: Obtoženega ste torej videli... BICKEL: Čez dan ja, kdaj pa kdaj. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste ga videli tisto soboto? BICKEL: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Gospod Bickel, kar pravite je v nasprotju z vašo prvo izpovedjo, ko ste na policiji pričali, da gospod tisto soboto ni mogel priklicati dvigala in je odšel po stopnicah. BICKEL: Žena ga je videla. DRŽAVNI TOŽILEC: Vi sami ga niste videli? BICKEL: Bil sem vendar v kleti. DRŽAVNI TOŽILEC: Torej ne morete vedeti, ali je imel obtoženi, ko je odšel po stopnicah, ker dvigalo ni delalo, v rokah rože, na primer lilije? BICKEL: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Delali ste v kleti... BICKEL: To sem že rekel, dvigalo ni delalo, ker sem moral naoljiti vrata in zato sem bil v kleti. DRŽAVNI TOŽILEC: Kdaj je bilo to? BICKEL: Med enajsto in dvanajsto. DRŽAVNI TOŽILEC: Potem je dvigalo spet delalo? BICKEL: Seveda. DRŽAVNI TOŽILEC: Še zadnje vprašanje, gospod Bickel - ste opazili, da bi imel obtoženi ključ poštnega nabiralnika Rosalinde Z., ali da si je kako drugače poskušal prisvojiti pisma iz njenega nabiralnika? BICKEL: Gospod doktor Schaad je gospod.
Felix gleda labodke, kako se premikajo. V ozadju se spusti platno. Projekcija resničnih labodov, vidimo roko, ki jih hrani.
FELIX SCHAAD: Ne morem več krmiti labodov. Njihovi dolgi vratovi --- Kadar vržem v vodo nekaj drobtinic, sproščeno priplavajo, tako kot vedno sklonijo svoje dolge vratove in zgrabijo brez pohlepa in brez naglice. Ne vem, če so po desetih mesecih, ki sem jih preživel v preiskovalnem zaporu, labodi, ki jih zdaj krmim, še isti. (boža labodke po vratu in rokah) Spet dvigujejo svoje dolge vratove. Ne prepoznajo me, obračajo se stran. (se obrne stran) --- Labodi niso priče.
Tožilec se približa Felixu.
DRŽAVNI TOŽILEC: Zdaj vas zadnjikrat vprašam, kje ste bili, gospod doktor Schaad, kje ste bili potem, ko ste približno okoli poldneva in zares prijateljsko, kot zatrjujete, zapustili Rosalinde Z. FELIX SCHAAD: Morda sem krmil labode. DRŽAVNI TOŽILEC: Labode? FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste pogosto krmili labode? FELIX SCHAAD: Kdaj pa kdaj. DRŽAVNI TOŽILEC: Kje? FELIX SCHAAD: Ob jezeru. DRŽAVNI TOŽILEC: Ali tisto soboto ni deževalo ali snežilo? FELIX SCHAAD: To labodov ne moti.
Labodke ga počasi skozi prizor pričnejo objemati, grabiti, skoraj dušiti. Vedno bolj izgledajo kot Rosalinde. Na platnu sedaj državni tožilec – posnet je frontalno - vse njegove nadaljnje replike prihajajo torej s projekcije. Felix se pogovarja s platnom in ignorira realnega tožilca, ki molče strmi vanj.
DRŽAVNI TOŽILEC: Med prvim zaslišanjem pri okrožnem preiskovalcu ste zatrjevali, da ste se tisto vprašljivo soboto sprehajali. Praviloma pustite svoj Volvo pri gramozni jami in se odpravite po gozdu. Žal se je izkazalo, da vaš modri Volvo tiste sobote ni stal ob gramozni jami, gospod doktor Schaad, marveč v mehanični delavnici. FELIX SCHAAD: Priznal sem svojo zmoto... DRŽAVNI TOŽILEC: (njegov glas vedno bolj buči iz zvočnikov, distorzija narašča) Potem ste zatrjevali, da ste bili v ordinaciji, čeprav je ordinacija ob sobotah zaprta. Da bi poiskali davčna potrdila. Navedli ste nam tudi natančen čas: med pol četrto in peto uro. FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Ob tem času je bila Rosalinde Z. zadavljena v svojem stanovanju... Žal vas vaša tedanja asistentka, ki je bila tisto soboto v službi, v ordinaciji ni ne videla ne slišala... Potem ste se ponovno premislili ter dejali, da ste si ogledali nek češki film. Vaš opis filma priča o odličnem spominu, gospod doktor Schaad, saj filma ne vrtijo že več kot pol leta... (tožilčev glas je napolnil že ves prostor) Edino vaša četrta trditev, da ste spotoma kupili tobak je deloma potrjena. Kiosk, kjer ste kupili tisti tobak, ni prav nič daleč od kraja zločina...
Konec projekcije. Nastane popolna tišina. Za trenutek tema. Labodke izginejo. Felix izmučen vstane. Počasi med naslednjo repliko hodi naprej proti rampi; govori publiki.
FELIX SCHAAD: Pravzaprav bi ordinacijo lahko zaprl. Včasih pride kak nujen primer, pacient torej, ki si ne more izbrati zdravnika. Ta ali oni, ki sem dolga leta skrbel zanj, je morda v času mojega preiskovalnega zapora umrl, drugi pa so si morali zamenjati zdravnika, kar razumem, saj deset mesecev ni malo. Zdaj imam toliko časa kot še nikoli. Sicer vsi vedo, da sem bil oproščen, toda preveč stvari je prišlo na dan o meni. Ta ali oni, ki je pričal na sodišču in očitno ni računal z oprostitvijo, me sedaj noče srečati.
Felix se usede na rampo. Tožilec zaslišuje pričo, ki sedi na stolu; med odgovori prihaja do premorov, saj se mora priča večkrat usekniti.
DRŽAVNI TOŽILEC: Drži, gospod Pfeifer, da ste nekoč slišali, kako je obtoženi izjavil, da bi to žensko lahko zadavil? PFEIFER: Bil je dokaj pijan. DRŽAVNI TOŽILEC: Toda to ste slišali?--- Od kdaj sta s Felixom Schaadom prijatelja? PFEIFER: Nikdar nisem spal z njegovo Rosalinde! DRŽAVNI TOŽILEC: Tega vas nisem vprašal. PFEIFER: Morda je on tako mislil... DRŽAVNI TOŽILEC: In zaradi tega je hotel Rosalinde zadaviti? PFEIFER: Meni se je zdela šarmantna. DRŽAVNI TOŽILEC: Neko drugo vprašanje, gospod Pfeifer- PFEIFER: (ga prekine) Mislim, kot gostiteljica. DRŽAVNI TOŽILEC: Slišali ste, kako je obtoženi rekel, da bi to žensko lahko zadavil. Ali tajite, gospod Pfeifer, da ste to v krogu vajinih skupnih znancev pogosto pripovedovali?
Felix si prične v pločevinastem vedru umivati roke in obraz. Ob njem čistilka z metlo.
FELIX SCHAAD: Kadar grem iz stranišča in si umivam roke, se mi še vedno zdi, da se bom, ko si jih obrišem, vrnil v sodno dvorano poslušat naslednjo pričo.
Čistilka namoči metlo v korito in prične s pomivanjem stopnic. Tožilec stoji ob njej, ji kdaj pa kdaj premakne vedro.
DRŽAVNI TOŽILEC: Ste vi gospa Bickel? GA. BICKEL: Ja DRŽAVNI TOŽILEC: Ime? GA. BICKEL: Isolde. DRŽAVNI TOŽILEC: Poklic? GA. BICKEL: Čistilka. Felix si ju ogleduje. FELIX SCHAAD: Najbrž nekatere priče še zdaj čakajo, da se jim s kratkim pismom zahvalim za njihove izpovedi pred sodiščem. GA. BICKEL: Rečem lahko samo to, da je gospod doktor človek, ki še muhi ne bi storil nič žalega, to je vse, kar lahko rečem. FELIX SCHAAD: Tri tedne po oprostitvi nisem napisal še nobenega pisma, še vedno sedim s prekrižanimi rokami, kot pred sodiščem. DRŽAVNI TOŽILEC: Pogosto ste bili torej v njenem stanovanju, gospa Bickel, da bi pospravljali, kadar je bila madame sama; in če prav razumem je bilo to dopoldne? GA. BICKEL: Včasih je bil tam tudi gospod doktor. DRŽAVNI TOŽILEC: Drugih gospodov niste videli? GA. BICKEL: Le na stopnišču... Eden je bil Grk, ta je nekaj časa tam tudi stanoval, študent, plešast, ampak s črno brado. Nekako se mi je smilil.-- DRŽAVNI TOŽILEC: In sicer? GA. BICKEL: Sicer zares ne morem povedati nič drugega. Naprej pomiva stopnice, dokler se ne izgubi v temi.
Felix gre do mize za bilijard.
DRŽAVNI TOŽILEC: Je torej res, gospod Schaad, če rečemo, da ste kljub vsemu vsaj do neke mere poznali prejšnje življenje te ženske? FELIX SCHAAD: Ljubil sem jo. DRŽAVNI TOŽILEC: Tega nisem vprašal, gospod Schaad. FELIX SCHAAD: Ljubil sem jo. DRŽAVNI TOŽILEC: To ste že povedali. FELIX SCHAAD: Ljubil sem jo. DRŽAVNI TOŽILEC: Vedeli ste torej: poroka pri devetnajstih, ker jo je posilil oficir, nek letalski kapetan. Zgrešen zakon že od samega začetka. Zaradi tega je imela že po nekaj mesecih skrivno razmerje. Njena prva ljubezen. To je bilo v Sionu. Latalski kapetan jo je obtožil zakonoloma in potem je študirala v Bernu. FELIX SCHAAD: Semester ali dva. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj ste poleg tega še vedeli? FELIX SCHAAD: Primanjkovalo ji je samozavesti. DRŽAVNI TOŽILEC: Lahko to natančneje razložite? FELIX SCHAAD: Njen oče, major in kantonski svetnik, ji je postavljal previsoke zahteve, ki jih preprosto ni mogla izpolniti. Nazadnje si zato sploh ni mogla več zaupati. Mislim, da je bila uspešna samo kot ženska. To je lahko razumeti. Vem samo, da je v Bernu živela z nekim moškim, ki ga je resnično ljubila, tri ali pet let. Bil je pevec. DRŽAVNI TOŽILEC: Tukaj piše grafik. FELIX SCHAAD: To je bil njen drugi mož, grafik. Pevec je bil namreč poročen. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj ste še vedeli? FELIX SCHAAD: Ni bila nimfomanka. DRŽAVNI TOŽILEC: Drži, da ste imeli z Rosalinde skrivno razmerje, ko je bila še poročena z grafikom? FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: To je bilo v Bernu. FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Medtem, ko ste bili vi poročeni v Zürichu. FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Tako je prišlo do vašega šestega zakona. FELIX SCHAAD: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: Ko ste bili kasneje poročeni z Rosalinde, gospod doktor Schaad, in ko ste nekega jutra pri zajtrku izvedeli kaj se pravzaprav dogaja zadnje pol leta--- FELIX SCHAAD: Mislite afero z Janom... DRŽAVNI TOŽILEC: Na primer. FELIX SCHAAD: Saj je trajala že več kot leto dni. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste bili presenečeni? FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Se obrne stran in gre do občinstva. Obtoženi je imel kjuč od stanovanja! FELIX SCHAAD: Moja oprostitev ga ne bo nikoli prepričala.
Prime za palico, se že skoraj popolnoma osredotoči na igro bilijarda; si premisli – govori publiki.
Tisto, o čemer na sodišču ne govorimo: naše deške igre v gramozni jami. Malega Egona, ki smo mu zvezali noge, ker Indijanci ne poznajo imena Egon, je po treh dneh s pljučnico našel policijski pes (kdo mu je zvezal noge si takrat ni upal povedati). Kasneje, ko je bil že znan pianist, se je ponesrečil z letalom – kot priča odpade.
DRŽAVNI TOŽILEC: Skupina stezosledcev ob gramozni jami, kjer naj bi pustili svoj modri Volvo, medtem ko je bila Rosalinde Z. v svojem stanovanju zadavljena, ni našla ničesar. To je potrdila tudi policija.
Na platnu v ospredju zagledamo fotografije žrtve. Tožilec razlaga občinstvu in kaže na fotografije. Felix se medtem uleže na mizo; izza nje se pojavijo labodke; ga božajo, ljubkujejo – on se jim neuspešno poskuša izviti. Prva fotografija: žrtev gola na obdukcijski mizi.
DRŽAVNI TOŽILEC: Pomembne so modre proge na vratu žrtve. Povečan posnetek vratu. Fotografija nog. Storilec je žrtvi najprej z lepilnim trakom zvezal noge. Fotografija higienskega vložka v ustih. Higienski vložek v ustih. Najbrž se je žrtev že s tem zadušila in sploh ni bilo potrebno, da jo storilec zadavi še s kravato. Naslednja fotografija s kraja zločina – žrtev na preprogi ob postelji, popolnoma oblečena, z rokami v naročju, na prsih pet lilij. Z gotovostjo je mogoče trditi, da gre za osebni obračun. Način, kako se je storilec spravil na delo, zadušitev žrtve s higienskim vložkom, kaže, da je bil motiv ljubosumnost...
Felixu končno uspe vstati ter prične hoditi po odru – kot po gozdu – počasi, težko. Ob njem kot senca tožilec. Labodke obsedijo na bilijardni mizi.
DRŽAVNI TOŽILEC: Kako, da ste hodili skozi podrast? FELIX SCHAAD: Ker se je pot nenadoma nehala. DRŽAVNI TOŽILEC: Kako se je pot nehala? FELIX SCHAAD: Gozdna pot... DRŽAVNI TOŽILEC: Tisti gozd poznate, zakaj niste hodili po poteh, ki so vam znane že desetletja, gospod doktor Schaad, posebno na tak meglen dan, kot je današnji? FELIX SCHAAD: Zelo nerad se sprehajam po asfaltu. DRŽAVNI TOŽILEC: Ljubite podrast... FELIX SCHAAD: Ni nujno. Kadar je mokro kot danes mi kar naprej spodrsuje. DRŽAVNI TOŽILEC: Čemu pravite vi gozdna pot? FELIX SCHAAD: Tega ne opaziš že na začetku. Najprej je pot dobra in precej široka, včasih stopaš po pesku, kasneje peska ni več, toda še vedno je neke vrste pot. Med podrtimi debli.
Felix se obrne vstran ter urinira.
DRŽAVNI TOŽILEC: Zakaj zdaj ščijete ravno na te pajčevine? FELIX SCHAAD: Kasneje potrebujem pivo, klobaso. DRŽAVNI TOŽILEC: Resnico, nič drugega kot resnico! Gospod Schaad, koga ste hoteli poklicati iz gostilne? FELIX SCHAAD: Rosalinde. DRŽAVNI TOŽILEC: In številka je bila zasedena? FELIX SCHAAD: Te številke sploh ni več. DRŽAVNI TOŽILEC: Danes je leto, kar je bila Rosalinde Z. umorjena. Vas je začudilo, da te številke ni več? FELIX SCHAAD: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Kljub temu ste večkrat poskusili? FELIX SCHAAD: Trikrat...
Felix in tožilec odideta do naslednje priče, ki sedi na stolu. Felix želi objeti sina (šestnajst let), a si premisli. Le stoji in zre vanj.
DRŽAVNI TOŽILEC: Ste ga pogosto videli pijanega? FELIX: Kdaj pa kdaj. DRŽAVNI TOŽILEC: Kako pa se je takrat obnašal? FELIX: Tega ne povem... DRŽAVNI TOŽILEC: Je bil na primer, agresiven? FELIX: Melanholičen. DRŽAVNI TOŽILEC: Hočete reči, da je bil solzav. FELIX: Tega nisem rekel. DRŽAVNI TOŽILEC: Mislite: smilil se je samemu sebi. FELIX: Ne verjamem, da je očka morilec, tega ne verjamem. Egoist, ja, to pa je. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj pomeni za vas beseda egoist? FELIX: Hotel sem reči – egocentrik. DRŽAVNI TOŽILEC: Je to razlika? FELIX: Egoist nič ne da. DRŽAVNI TOŽILEC: In tak vaš oče ni? FELIX: Ne, pri bogu, ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj pa potem egocentrik? FELIX: Ta bi prej sebe zadavil. DRŽAVNI TOŽILEC: Če ne bi bil reva. FELIX: Tega nisem rekel. Saj vendar ne morem opisovati svojega očeta!
Vstane in steče stran. Na njegovo mesto se usede naslednja priča. Ko jo Felix Schaad zagleda, odide navzgor po stopnicah ter sede na enega izmed podestov. Čez glavo se pokrije z brisačo in sleče srajco.
FELIX SCHAAD: V savni ni potrebno govoriti. Vsi sedijo goli in se potijo. Ena od labodk vstane in se usede na stol. DRŽAVNI TOŽILEC: Vi ste gospa Schaad? LILIAN: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaše ime? LILIAN: Lilian. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaš dekliški priimek je Habersack. LILIAN: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: Poklic? LILIAN: Otroška vzgojiteljica. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste ločeni, gospa Schaad? LILIAN: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: Kot priča morate govoriti resnico, nič drugega kot resnico, veste, da se krivo pričanje kaznuje z zaporom. FELIX SCHAAD: Kadar zaslišujejo soproge, je tribuna polna. DRŽAVNI TOŽILEC: Vas je obtoženi, ko ste bili z njim poročeni, fizično napadel ali vam v tem smislu grozil? Na primer: vas je, kadar je prišlo do napetosti, tepel ali stiskal za vrat, tako da ste se bali, da vas bo zadavil?
Priča preudarja.
Je torej res, če rečemo, da obtoženi sicer ni bil zares napadalen, da pa je nagnjen k ljubosumju in da ste zaradi tega trpeli, čeprav za kaj takega sploh ni imel razloga?
Priča prikima.
In kako se je kazala njegova naravnost bolestna ljubosumnost?
LILIAN: Na primer, pošiljal mi je rože. Brez odpošiljatelja. In ko sem jih odvijala, me je opazoval. Hotel je videti, če me bodo rože spravile v zadrego. FELIX SCHAAD: V savni se sam sebi zdim bolj gol od ostalih. DRŽAVNI TOŽILEC: Drži, da ste imeli po ločitvi z obtoženim tovariško razmerje? LILIAN: Zakaj pa ne? DRŽAVNI TOŽILEC: Srečal vas je dva dni po umoru, bilo je v ponedeljek, in vi niste imeli občutka, da gospod Schaad računa z aretacijo? LILIAN: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Je bil videti nervozen? LILIAN: Bil je čuden. Rekel je, da on ni moj davčni svetovalec za vse večne čase... DRŽAVNI TOŽILEC: Je omenil Rosalinde Z.? LILIAN: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste že vedeli za umor? LILIAN: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Vam je on povedal? LILIAN: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj pa je rekel gospod doktor Schaad o tem? LILIAN: Imel je solze v očeh. FELIX SCHAAD: Zamenjal bom savno. Zdržim samo tam, kjer me nihče ne pozna, kjer nihče ne gleda, kako se potim.
Lilian zapade v temo. Osvetli se stol z drugo pričo, prav tako ena od labodk.
DRŽAVNI TOŽILEC: Vi ste prav tako gospa Schaad? GISEL: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaše ime je Gisela? GISEL: Gisel. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaš dekliški priimek je Stamm? GISEL: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: Tudi vi ste bili poročeni z obtoženim in ločeni. Torej poznate obtoženčevo osebnost...
Priča prikima.
DRŽAVNI TOŽILEC: Koliko časa ste bili poročeni?.. Približno? GISEL: Saj sva že prej živela skupaj, ko je bil Schaad še poročen; in kasneje sva bila poročena in nisva več živela skupaj. Tako se pač dogaja, ne vem, kaj naj rečem, on pravi, da to ni bil zakon. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaš poklic? GISEL: Bila sem njegova asistentka... DRŽAVNI TOŽILEC: Drži gospod Schaad, kar je priča ravnokar povedala?
Felix vstane ter odide po stopnicah navzdol do Gisel. Se najprej nežno dotakne njenih las, jo poboža in potem malce bolj grobo potegne. Ona se obnaša, kot da ga ne vidi.
FELIX SCHAAD: Najini spomini se razhajajo. DRŽAVNI TOŽILEC: Priča pravi, da ste ji ničkolikokrat grozili... FELIX SCHAAD: Tega se ne spomnim. DRŽAVNI TOŽILEC: Drži, gospod doktor Schaad, če rečemo, da vi, če kaj ne gre po vaših željah, zelo hitro izgubite živce?
Felix bruhne v smeh.
DRŽAVNI TOŽILEC: Gospa, priznate, da ste kdaj pa kdaj prenočili pri prijateljici, ker ste se bali tega moškega?
Felix odide stran ter prične hoditi gor in dol po prostoru.
FELIX SCHAAD: Pri prijateljici – pa ne vedno samo pri “prijateljici”...
Gisel mirno vstane in odide nazaj med labodke. Medtem druga labodka vstane in gre do stola.
DRŽAVNI TOŽILEC: Vi ste tudi gospa Schaad? CORINNE: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaše ime je Corinne. CORINNE: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaš dekliški priimek: CORINNE: Vogel. DRŽAVNI TOŽILEC: Vi ste tudi ločeni...
Felix priče ves čas sploh ne pogleda.
DRŽAVNI TOŽILEC: Pravite, da ste pogosto trpeli, ko je obtoženi hodil po sobi gor in dol in imel predavanja, kot vi temu pravite... CORINNE: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Se je to pogosto dogajalo? CORINNE: Dva ali trikrat na mesec. DRŽAVNI TOŽILEC: Vas je zmerjal? CORINNE: To ni njegova navada. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj pa se vam je potem zdelo kruto? CORINNE: Hotela sem spati... DRŽAVNI TOŽILEC: Se ne spominjate več, kaj je po cele ure predaval, kadar vas ni pustil spati? CORINNE: Teorijo... DRŽAVNI TOŽILEC: Kakšno? CORINNE: Hotel me je prepričati... DRŽAVNI TOŽILEC: In to mu ni uspelo? CORINNE: Nekoč, ko nisem poslušala, je Felix v steno zalučal skodelico. DRŽAVNI TOŽILEC: Ker niste poslušali? CORINNE: Bila je dragocena skodelica. DRŽAVNI TOŽILEC: Ali drži, gospod Schaad, kar nam je povedala priča? FELIX SCHAAD: Skupnega spomina ni.
Stopi do mize, vzame palico za bilijard, jo natira s kredo in pripravlja krogle za udarec. Tožilec stopi do drugega stola, naslednja labodka.
DRŽAVNI TOŽILEC: Vi ste prav tako gospa Schaad? ANDREA: Drži. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaše ime? ANDREA: Andrea. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaš dekliški priimek? ANDREA: Padrutt. DRŽAVNI TOŽILEC: Po poklicu ste gospodinja. ANDREA: To pa ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Kako prosim? ANDREA: Sedaj delam v neki galeriji... DRŽAVNI TOŽILEC: Kakšen poklic je to? ANDREA: Študirala... DRŽAVNI TOŽILEC: Kot priča morate govoriti resnico in nič drugega kot resnico, veste, da krivo pričanje kaznujemo z zaporom. ANDREA: Študirala sem romanistiko... DRŽAVNI TOŽILEC: Vam je obtoženi, ko ste bila poročena, fizično grozil? Na primer: vas je kdaj tepel s pestmi, grabil za vrat, tako da ste se morali bati, da vas bo zadavil?
Andrea le bolšči, kot da ne razume vprašanja. Felix zbrano igra bilijard.
Dobro, pravite, da je Felix Schaad nežen, toda posesiven tip...
ANDREA: Prav zato je prišlo do ločitve. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste se bali, da bi bil obtoženi, če bi izvedel za vaše skrivno razmerje, zmožen česarkoli, na primer, da bi si odvezal kravato in vas na mestu zadavil? ANDREA: Tega mu ne pripisujem. DRŽAVNI TOŽILEC: Kljub temu ste se ga bali? ANDREA: Zna biti zelo nejevoljen. DRŽAVNI TOŽILEC: Ker je tako zelo posesiven? ANDREA: Ker je pričel piti. DRŽAVNI TOŽILEC: In kadar je pil in to je moje zadnje vprašanje: kaj je delal kadar je preveč popil? ANDREA: Govoril je... DRŽAVNI TOŽILEC: O čem? ANDREA: Zmeraj isto... DRŽAVNI TOŽILEC: In sicer? ANDREA: Tega ne vem več.
Priča zapade v temo. Tožilec stopi do Felixa in ga prekine med igro. Mu vzame palico. Felix se usede na mizo.
DRŽAVNI TOŽILEC: Imeli ste torej občutek, da znate leteti. Sem vas prav razumel – leteti...? FELIX SCHAAD: Toda le kratek čas. DRŽAVNI TOŽILEC: Približno kako dolgo? FELIX SCHAAD: Dokler sem lahko premikal komolce. Kot peruti. Toda to je zelo naporno. Skoraj sem dosegel strop te dvorane. DRŽAVNI TOŽILEC: To bi bilo šest metrov. FELIX SCHAAD: Vedel sem, da to pravzaprav ni dovoljeno, vendar je v tem neko veselje – tudi ošabnost, da si edini, ki zna leteti. DRŽAVNI TOŽILEC: In kaj se je zgodilo potem? FELIX SCHAAD: Jadral sem. DRŽAVNI TOŽILEC: Kako to mislite? FELIX SCHAAD: Nenadoma je bila neka pokrajina, gorata, pred menoj zeleno umetno jezero. Bilo me je strah, da me ne bo neslo do obale – in breg je bil strm, stena čisto navpična. DRŽAVNI TOŽILEC: Takrat ste se prebudili, gospod Schaad? FELIX SCHAAD: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj se je zgodilo potem? FELIX SCHAAD: Spet sem sedel tukaj...
Naenkrat vstane, stopi v zaodrje. Prinese si steklenico žganega; vidi se, da je že pil iz nje. Stopi na rampo. Govori publiki.
FELIX SCHAAD: Včasih pomaga alkohol. Proces bom zaključil drugače. NISEM NEDOLŽEN! DRŽAVNI TOŽILEC: Resnico, nič drugega kot resnico... FELIX SCHAAD: Prosim za posnetek golega trupla! Na platnu mrtva Rosalinde. Predvsem bi se rad zahvalil sodnemu aparatu... DRŽAVNI TOŽILEC: Poznate to žensko? FELIX SCHAAD: Nisem je poznal... Ne zavidam porotnikom, odkrito rečeno, z njimi delim popolno ravnodušnost do tega posnetka... DRŽAVNI TOŽILEC: Bolj, ko boste kratki, bolje bo! FELIX SCHAAD: Od svojega štirinajstega leta ne poznam občutka nedolžnosti... DRŽAVNI TOŽILEC: Tega na podlagi posnetka ne moremo reči... FELIX SCHAAD: Govorim lahko, kolikor hočem... DRŽAVNI TOŽILEC: Posnetka ne potrebujemo več... FELIX SCHAAD: Vse kar ste našli v moji biografiji, gospod tožilec, moje spoštovanje, to moram reči, garali ste... Zahvalil bi se rad tudi tisku... DRŽAVNI TOŽILEC: Kar zadeva motiv... FELIX SCHAAD: Zahvaljujem se sodnomedicinskemu inštitutu za črno črto, ki na posnetku, ki ste ga večkrat pokazali, zakriva vagino trupla. Vsak napol odrasel si jo itak lahko sam predstavlja. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj je krivda? FELIX SCHAAD: Vendar pa storilec nisem jaz... Sem morda to že rekel? DRŽAVNI TOŽILEC: Priče morajo govoriti resnico, nič drugega kot resnico... FELIX SCHAAD: Še enkrat prosim za posnetek... DRŽAVNI TOŽILEC: Posnetka ne potrebujemo več... FELIX SCHAAD: Imel sem srečo... Me sploh poslušate? DRŽAVNI TOŽILEC: Nič drugega kot resnico... FELIX SCHAAD: Zahvalil bi se tudi gospodu predsedniku za njegovo potrpežljivost z mojimi soprogami....
Razbije steklenico.Tožilec mu iz zaodrja prinese metlo. Felix pometa.
DRŽAVNI TOŽILEC: Nič več vam ni bilo treba sumničiti, vedeli ste, s čim se ukvarja. FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: O čem sta se pogovarjala? FELIX SCHAAD: O marsičem. DRŽAVNI TOŽILEC: Je govorila Rosalinde Z. z vami tudi o svojem poklicu? FELIX SCHAAD: Nikoli. DRŽAVNI TOŽILEC: Toda svetovali ste ji v davčnih zadevah. FELIX SCHAAD: Bila je nemočna. Kot vse moje soproge. To je moja krivda, tega se zavedam. V zakonih sem bil vedno jaz tisti, ki je opravljal take stvari. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste torej poznali njene dohodke? FELIX SCHAAD: Ne natančno. Povedal sem ji le, katere izdelke lahko odšteje od svojega dohodka. To so bili precejšni zneski, kot sem vedel še iz najinega zakona; garderoba, avto, vstopnice za gledališče, knjige... Nekatere stranke niso pričakovale samo pijače, temveč izbrano okolje. Ni bila nobena pocestnica. DRŽAVNI TOŽILEC: Zadnje vprašanje gospod Schaad: FELIX SCHAAD: Bila sva prijatelja. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj vas je odrešilo vaše bolestne ljubosumnosti? FELIX SCHAAD: Video. DRŽAVNI TOŽILEC: Ne razumem... FELIX SCHAAD: Bila je njena ideja, da bi sedel v sosednji sobi in da bi na zaslonu gledal, kako to prav tisti hip počne z drugimi moškimi, tisti hip, ko to jaz gledam. Rosalinde je tako želela. Da bi se osvobodil. Bila je pomembna izkušnja. Takrat sem videl tri stranke. DRŽAVNI TOŽILEC: Zakaj je bila to pomembna izkušnja? FELIX SCHAAD: Spolni odnos ji ni pomenil skoraj nič. V najboljšem primeru, tako je rekla, jo koitus zabava. Tudi če kakšnemu moškemu uspe, da jo spravi v ekstazo, zanjo to nima nobene zveze s privlačnostjo. Pravzaprav bi to lahko že dolgo vedel. Že v času najinega zakona. Postelja za Rosalinde ni bila osebno področje.
Tožilec se oddalji. Počaka ob strani. Medtem ena od labodk vstane - Helene. Ko jo Felix zagleda, stopi k njej. Se objameta. Vesel je, da jo vidi. Tožilec že med objemom prične spraševati.
DRŽAVNI TOŽILEC: Torej gospa Jetzer... HELENE: Prosim. DRŽAVNI TOŽILEC: Ime: HELENE: Helene Mathilde. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaš dekliški priimek je Knuchel? HELENE: Gospodinja sem. Odide k stola in se usede. DRŽAVNI TOŽILEC: Bili ste prva soproga obtoženega, gospa Jetzer, in tega je že davno... HELENE: Oba sva bila zelo mlada. DRŽAVNI TOŽILEC: Felix Schaad vas ni nikoli tepel ali vam grozil. Odnesel je smeti, kadar je odhajal na delo, pomival je posodo – česa se še spominjate? HELENE: Imela sva malo denarja. DRŽAVNI TOŽILEC: Sprašujem o posebnih dogodkih. HELENE: Felix je bil asistent. DRŽAVNI TOŽILEC: In česa se še spominjate? HELENE: Veliko sva hodila v naravo... FELIX SCHAAD: Poleti s šotorom. HELENE: Oba sva ljubila naravo... FELIX SCHAAD: Pozimi na smučanje. DRŽAVNI TOŽILEC: Kako da je prišlo do ločitve? HELENE: Mislim, da sva bila oba razočarana. DRŽAVNI TOŽILEC: Kako to? HELENE: Tudi zame je bil to prvi zakon. DRŽAVNI TOŽILEC: Kasneje ste se ponovno poročili, ste mati treh hčera, očitno ni vaša krivda, če postane zakon nevzdržen. HELENE: Medtem sem tudi jaz dozorela...
Tožilec in Helene se pogrezneta v temo. Na platnu zagledamo napise: Schaad brez alibija! Sinjebradec pred sodiščem! Zdravnik s sedmimi ženami. Felix govori bolj samemu sebi kot publiki.
FELIX SCHAAD: Tri mesece po oprostitvi – medtem sem ordinacijo prodal – če srečaš nekoga, ki ga poznaš samo iz sodne dvorane, nekega dne na cesti, kdo naj prvi pokima, izpuščeni ali priča?... Potovanja sploh ne pomagajo. Japonska na primer, kjer nihče ne pozna obtožbe in ni nihče slišal prič. Se usede na rampo. Sedim na klopi v cesarjevem parku v Kjotu.
Na platnu posnetek psihiatra. Govori iz svoje pisarne.
Psihiater: Brez dvoma obstaja neki paranoidni element, kar ni redko pri alkoholikih. Izraža se kot smo videli, predvsem v pismih, ki niso bila odposlana. Citiram: “Ona je meduza, meduza je tudi, če kdaj ne laže, in meduze ni mogoče zadaviti.” Njegovo nakopičeno emocionalnost smo pojasnili že na začetku. Povzemam: pri obtoženem ne gre za nikakršno zmanjšano prištevnost...
Ponovno državni tožilec.
DRŽAVNI TOŽILEC: Šestkrat ste ločeni, gospod doktor Schaad. Zakaj je bil vsak vaš zakon krajši od prejšnjega? FELIX SCHAAD: Življenje postaja vse krajše. DRŽAVNI TOŽILEC: Ne mislite, da je z vami kaj narobe? Zakaj se kar naprej poročate? Ali ste mnenja, da ste kdaj razumeli kakšno žensko. Zdi se mi, da ni bilo tako. Zmeraj nekaj ugibate okoli žensk, in če kdaj kakšna ženska ne sodi v vašo moško razlago, kaj potem?
Na stol se usede Jutta.
DRŽAVNI TOŽILEC: Vi torej niste ločeni, gospa Schaad? JUTTA: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste poročeni s Felixom Schaadom? JUTTA: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Ko sta se pred letom poročila, domnevam, da ste poznali življenjepis obtoženega, na primer, njegovih šest zakonov, ali pa ste to izvedeli šele na procesu? JUTTA: Večinoma sem vedela že prej. DRŽAVNI TOŽILEC: In vas to ni prestrašilo? JUTTA: Tudi jaz imam svojo preteklost. DRŽAVNI TOŽILEC: Drži, gospa Schaad, da ste obtoženega včasih klicali za viteza Sinjebradca? JUTTA: To je ljubkovalno ime... DRŽAVNI TOŽILEC: Se vam zdi? JUTTA: Felix je viteški. DRŽAVNI TOŽILEC: Zakaj ste si domislili ravno Sinjebradca? JUTTA: Ker je nekoč rekel, da ima v kleti že šest soprog, in ker navsezadnje vem, da njegove bivše žene ne živijo slabo. DRŽAVNI TOŽILEC: Razen Rosalinde Z.
Jutta onemi.
DRŽAVNI TOŽILEC: Ste poznali Rosalinde Z.? JUTTA: Pripovedoval mi je o njej. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj, na primer? JUTTA: Kaj misli o novem papežu. DRŽAVNI TOŽILEC: Vedeli ste torej, da jo doktor Schaad redno obiskuje, in vas to ni motilo? JUTTA: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Je res, gospa Schaad, da se z možem redko dobivata, da skupaj potujeta, vendar pa ne stanujeta skupaj? JUTTA: To je res. DRŽAVNI TOŽILEC: Se vam zdi to prav?... JUTTA: Nobena smrklja nisem, gospod odvetnik, šestintrideset let mi je in že pred leti sem se odločila, da ne bom živela z moškim. DRŽAVNI TOŽILEC: Je to obtoženi razumel? JUTTA: Viteški je. DRŽAVNI TOŽILEC: Kljub temu imam še eno vprašanje. Če sem prav razumel vaša pisma, ste že od vsega začetka poudarjali, da se ne boste odpovedali privlačnosti kakega drugega moškega... JUTTA: Ne razumem vprašanja... DRŽAVNI TOŽILEC: Kako se je vedel obtoženi? JUTTA: Če bi se med nama z možem kaj spremenilo, bi to možu povedala, na to se lahko zanese... DRŽAVNI TOŽILEC: Vam se torej zdi vajin zakon srečen...
Felix stopi v ospredje, v roki drži knjižico.
FELIX SCHAAD: Poiskal sem jo v knjižnici: pravljico o vitezu, ki je ubil svojih sedem žena in trupla skril v klet, je v sedemnajstem stoletju napisal Francoz Charles Perrault. S tem zaključujem obravnavo. Porota naj se umakne na posvet.
Za trenutek nastane tema. Felix stoji pred bilijardno mizo z rokami se naslanja nanjo, joka. Na platnu: sodnik prebere razsodbo.
Sodnik: Obtoženi Felix Theodor Schaad, dr.med., ni kriv očitanega kaznivega dejanja in se oprosti. Stroške preiskovalnega zapora prevzame sodna blagajna. Za čas desetih mesecev, prebitih v preiskovalnem zaporu, kot tudi za škodo, ki jo je utrpelo njegovo ime, se obtoženemu dodeli odškodnina. FELIX SCHAAD: Zaradi pomanjkanja dokazov – zdi se mi, da sem to slišal--
Posnetek sodnika se prevrti nazaj. Sodnik še enkrat pove prvi stavek.
FELIX SCHAAD: Tega ni v razsodbi. Samomor po oprostitvi zaradi pomanjkanja dokazov je izključen, pomenil bi naknadno priznanje. DRŽAVNI TOŽILEC: V rokah ste držali revolver, tako pravite, bolj majhen revolver. Kje ste ga dobili – tega ne veste. Veste samo, da je bil napolnjen in pripravljen na strel. FELIX SCHAAD: O tem sem bil prepričan. DRŽAVNI TOŽILEC: In kljub temu se ni sprožil? FELIX SCHAAD: Trikrat sem poskusil. DRŽAVNI TOŽILEC: Mislili ste, da ste sami? FELIX SCHAAD: Bil sem sam. DRŽAVNI TOŽILEC: Ampak kje se je to zgodilo, tega tudi ne veste. Ali v gozdu ali v ordinaciji. Revolver ste si torej pritisnili na desno sence, mislili ste resno. Hoteli ste se ustreliti. FELIX SCHAAD: Kaj pa drugega. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste imeli za to določen razlog? FELIX SCHAAD: Mislil sem resno. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj se je zgodilo potem? FELIX SCHAAD: Čutil sem, da me opazujejo. Najprej je bila to neka majhna družba, nenadoma so tu še drugi, ki me gledajo, kako sem preveč strahopeten... DRŽAVNI TOŽILEC: Kateri film ste nazadnje gledali? FELIX SCHAAD: Tega ne vem več. DRŽAVNI TOŽILEC: Fellinija.
Tožilec se ponovno obrne k Jutti.
DRŽAVNI TOŽILEC: Ko ste zvedeli za njegovo oprostitev, gospa Schaad, ste bili v Keniji in čakali na dež... JUTTA: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: Delate pri filmu? JUTTA: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Kot asistentka kamere? JUTTA: Pravzaprav sem montažerka, toda majhna ekipa smo, snemalec in še eden, ki skrbi za zvok, poleg njiju etnolog in voznik. V majhni ekipi delaš vse. DRŽAVNI TOŽILEC, FELIX SCHAAD: Razumem. JUTTA: Niso me mogli pogrešati. DRŽAVNI TOŽILEC, FELIX SCHAAD: Razumem. JUTTA: Seveda sem čutila olajšanje, ko je prišlo sporočilo o oprostitvi, lahko si predstavljate, kako mi je odleglo. DRŽAVNI TOŽILEC: Niste imeli občutka, da vas bo oproščeni potreboval, ko bo po dolgem preiskovalnem zaporu in sodnem postopku prišel domov? JUTTA: Snemanje se je zavleklo... DRŽAVNI TOŽILEC: In bili ste nepogrešljivi... JUTTA: Pravzaprav montažerka pri snemanjih sploh ne sodeluje. Toda Herbert je želel, da sem zraven od začetka, to je bil njegov pogoj v pogodbi, noče, da bi montažerka šele na koncu dobila material, ampak, da pozna snov. FELIX SCHAAD: Kdo je Herbert? JUTTA: Naš snemalec. DRŽAVNI TOŽILEC: Torej snemanje se je zavleklo... JUTTA: Čakali smo na dež. Obe Felixovi pismi sta zveneli precej pomirjujoče, da sedi v svoji ordinaciji, da ima končno čas za branje, da razen tega igra bilijard... In tudi jaz sem mu napisala precej dolgo pismo. FELIX SCHAAD: O snemanjih... JUTTA: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste ob povratku iz Kenije opazili kaj nenavadnega na oproščenem, ko vas je čakal na letališču? JUTTA: Shujšal je. DRŽAVNI TOŽILEC: Še kaj? JUTTA: In postaral se je, da, to že. DRŽAVNI TOŽILEC: Oproščeni zatrjuje, da ste bili precej prestrašeni, ko se je pojavil pred vami. In da ste mu dovolili samo poljub na lice. JUTTA: Imela sem ogromno prtljage. FELIX SCHAAD: Doma sem pripravil šampanjec, da bi proslavila, ampak ti sploh nisi hotela pripovedovati o Keniji. JUTTA: Bila sem utrujena. DRŽAVNI TOŽILEC: Zato niste marali šampanjca. JUTTA: Ne pijem več alkohola. DRŽAVNI TOŽILEC: Hoteli ste spati... JUTTA: Ja. FELIX SCHAAD: Zakaj v sobi za goste? JUTTA: Dolgo se nisva videla. FELIX SCHAAD: Nazadnje pred poroto. JUTTA: Ko si omenil, da si prodal ordinacijo, me je to zelo prestrašilo. Kako si predstavljaš svojo prihodnost? DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj je odvrnil? JUTTA: Zmignil je z rameni. DRŽAVNI TOŽILEC: Potem ste šli spat... JUTTA: Nisem mogla zaspati... DRŽAVNI TOŽILEC: Še eno vrašanje, gospa Schaad- JUTTA: Kaj bo Felix brez ordinacije!? DRŽAVNI TOŽILEC: Drži, kar domneva oproščeni? Da ste se bali, da bi v postelji prišlo do priznanja in da bi nenadoma ležali poleg morilca? JUTTA: Verjamem v njegovo nedolžnost. DRŽAVNI TOŽILEC: Torej to ni razlog, da ste spali v sobi za goste? JUTTA: Držala sem obljubo, da mu bom povedala, če se bo med nama kaj spremenilo. In prav to se je zgodilo. DRŽAVNI TOŽILEC: Kako je to sprejel? JUTTA: Viteško. DRŽAVNI TOŽILEC: Kot ste od njega pričakovali... JUTTA: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: In kdaj, gospa Schaad, se je to zgodilo? JUTTA: Tega mu pred sodiščem nisem mogla povedati. FELIX SCHAAD: Razumem. JUTTA: Pisati tudi nisem hotela. DRŽAVNI TOŽILEC: Zadnje vprašanje - JUTTA: (ga prekine) Pisati je tako strahopetno. DRŽAVNI TOŽILEC: Kakšne načrte imate sedaj? JUTTA: Tega še ne veva, odvisno od tega ali bo Herbert še naprej ostal pri televiziji ali ne.
Jutta izgine v temi – odide nazaj k mizi kjer sedijo labodke.
FELIX SCHAAD: Tisto, kar pomaga, je hoja v naravo. DRŽAVNI TOŽILEC: Slišali ste, gospod doktor Schaad: med Jutto in vami se je nekaj spremenilo. FELIX SCHAAD: Cenim njeno odkritost. DRŽAVNI TOŽILEC: Deset mesecev je dolga doba za žensko sredi tridesetih, to vam je bilo jasno že v preiskovalnem zaporu in vas razkritje ni presenetilo... FELIX SCHAAD: Cenim njeno odkritost. DRŽAVNI TOŽILEC: Jutta je držala svojo obljubo. FELIX SCHAAD: Cenim njeno odkritost. DRŽAVNI TOŽILEC: To ste že rekli.
Felix se uleže na bilijardno mizo. Tožilec zasliši naslednji priči. Sedita drug ob drugem.
DRŽAVNI TOŽILEC: Vi ste gospod Schaad? HERMANN: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Ime: Hermann. HERMANN: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Vi ste oče oproščenega? FELIX SCHAAD: Svarilo, da se krivo pričanje kaznuje, je v primeru mrtvih odveč. Ne pogleda svojih staršev temveč še naprej leži. DRŽAVNI TOŽILEC: Se spominjate zajčka? Felix je imel devet let in vi ste mu poklonili zajčka... Drži? Sivega zajčka...
Hermann nemo bolšči.
DRŽAVNI TOŽILEC: Vi ste mati Felixa Schaada? MATI: Ja, ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Dočakali ste visoko starost, gospa Schaad, skoraj osemdeset let. Kljub temu se morda še spominjate tega ali onega doživetja, ko je bil Felix še otrok... MATI: Ja, ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Zakaj je umrl njegov zajček? MATI: Felix je tako jokal. DRŽAVNI TOŽILEC: Ste takrat videli britev? MATI: Ja, ja. DRŽAVNI TOŽILEC: In kaj ste si mislili pri tem? MATI: Razparal je zajčka. Ja, ja – to mi je povedal, ja, ja – hotel je videti, zakaj je poginil...
Felix se nenadoma dvigne. Priči izgineta v temo.
FELIX SCHAAD: Pravkar sem se tega spomnil... DRŽAVNI TOŽILEC: Tega niste pozabili, gospod doktor Schaad, potlačili ste. Kot še marsikaj drugega. Nenadoma morate preklicati svoje prejšnje izjave. FELIX SCHAAD: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: Vas to ne bega? FELIX SCHAAD: Me. DRŽAVNI TOŽILEC: Mar ne bi bilo mogoče, da se nenadoma, na primer, ko si umivate zobe, spomnite, kje ste zares preživeli tisto sobotno popoldne, ko je bila Rosalinde Z. zadavljena z vašo modro kravato in s higienskim vložkom v ustih in da ste bili vi storilec?
Felix zgrabi tožilca za grlo, ga prične daviti, a tudi sam spušča zvoke, kot bi se dušil. Zadaj na platnu se počasi izmenjujejo fotografije Rosalinde: se smehlja s svojim psom, se smehlja pred cerkvijo kot nevesta, kot študentka, kot morska deklica na obali,v družinskem krogu, kot gobarka, kot gostiteljica na zabavi... Čez nekaj časa jih Felix opazi, izpusti tožilca ter se v joku zgrudi na tla. Fotografije se še vedno vrtijo skozi ves prizor. Ena od labodk – Rosalinde vstane ter se usede na barski stol. Ves čas se smehlja. Ima enak nasmešek kot na fotografijah.
DRŽAVNI TOŽILEC: Vi ste Rosalinde Z.? ROSALINDE: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Vaš poklic je terapevtka?
... Veste kdo vas je zadavil? ... Koga, gospa Zogg, ste zadnjega videli v svojem življenju? ... Je bil to gospod doktor Schaad? ... Ko vas je tisto soboto obiskal, to je bilo med enajsto in dvanajsto dopoldne, sta skupaj pila čaj. Vi ste pojedli zajtrk: čaj in toast z gosjo pašteto. Nič drugega niso našli v vašem želodcu... ... Kdaj je potem Felix Schaad zapustil stanovanje? ... Sta se tisto soboto sprla? Je prišlo do prepira? ... Ali ste rekli kaj takega, kar je vašega bivšega moža tako razburilo, da se je vrnil tri ure kasneje v stanovanje, da bi vas zadavil s svojo kravato? ... Nočete povedati... ... Ste uporabljali tisto soboto vložek? Oprostite mi to vprašanje. In če niste, kje bi lahko storilec našel uporabljeni higienski vložek? ... Zakaj ste uspavalo vzeli podnevi? ... Se je dogajalo, da je gospod Schaad, kadar vas je obiskoval, prinašal rože? In če jih je: so bile vmes kdaj lilije? Obtoženi zatrjuje, da lilij ne mara in da ni še nikomur poklonil lilij. Lahko to potrdite? ... Kdo vam je tisto soboto prinesel sveže lilije, ki smo jih našli poleg vašega trupla? ... Kot žrtve vas sicer ne moremo prisiliti k izpovedi, po drugi strani pa bi nam s tem zelo pomagali.
Rosalinde vstane in odide do Felixa, ki še vedno ihti na tleh.Ga nežno boža po glavi.
ROSALINDE: Kakšne vrste riba je bila? FELIX SCHAAD: Velika. ROSALINDE: Ščuka? FELIX SCHAAD: Večja. ROSALINDE: Je riba ležala na suhem? FELIX SCHAAD: Ja. ROSALINDE: Toda rekel si, da je bila živa. FELIX SCHAAD: Ja. ROSALINDE: In riba je pojedla kačo? FELIX SCHAAD: Tudi meni se je zdelo čudno. ROSALINDE: In kaj se je zgodilo potem? FELIX SCHAAD: Opazoval sem. Bilo je grozno, najprej je pogoltnila polovico kače, sprednji del, in videl sem: riba ne more več. Opazil sem kako se je kača počasi začela spet premikati in kako je riba naenkrat dojela, da umira, medtem ko se je kača počasi izvijala iz mrtve ribe... ROSALINDE: In potem si se prebudil? FELIX SCHAAD: Bilo je grozno... DRŽAVNI TOŽILEC: Gospod doktor Schaad... FELIX SCHAAD: Grozno! DRŽAVNI TOŽILEC: Ali veste kaj pomenijo te sanje? Vi še naprej trdite, da ste žrtev zapustili v prijateljskem razpoloženju?
Rosalinde se smehlja Felixu, počasi se oddaljuje in spreminja nazaj v labodko.
FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Tega ne boste preklicali? FELIX SCHAAD: Ne. DRŽAVNI TOŽILEC: Zatrjevali ste, da nikoli ne poklanjate lilij, da ne marate teh rož, da se vam zdijo kičaste... FELIX SCHAAD: Patetično konvencionalne. DRŽAVNI TOŽILEC: Nikoli v življenju niste imeli navade poklanjati lilij. FELIX SCHAAD: To je resnica. DRŽAVNI TOŽILEC: Bili ste pretreseni, ko ste videli policijski posnetek, truplo na preprogi, na truplu pet lilij... FELIX SCHAAD: Bilo je grozno. DRŽAVNI TOŽILEC: Teh lilij niste poklonili vi? FELIX SCHAAD: Večkrat je dobila lilije. DRŽAVNI TOŽILEC: Tega niste omenili... FELIX SCHAAD: Vsakič po pet. DRŽAVNI TOŽILEC: Zakaj tega niste omenili? FELIX SCHAAD: Ne vem... DRŽAVNI TOŽILEC: Preiskovalni zapor je trajal dest mesecev, sodni proces tri tedne, imeli ste veliko časa, da bi to omenili. FELIX SCHAAD: Ušlo mi je iz spomina. DRŽAVNI TOŽILEC: In danes, tukaj, ko ne sprašuje noben sodnik, se nenadoma domislite: pogosto je dobila lilije! FELIX SCHAAD: Vsakič po pet. Zares mi je ušlo iz spomina. DRŽAVNI TOŽILEC: Ker vam je mučno. FELIX SCHAAD: Kaj pa mi je bila mar njena romanca! DRŽAVNI TOŽILEC: Poleg tega ste pozabili, da vas je kasneje, potem ko ste mimogrede malenkost popili, nekaj pičilo in ste stopili v neko cvetličarno in dali poslat pet lilij... FELIX SCHAAD: To je bila šala. DRŽAVNI TOŽILEC: Kdaj je bilo to? FELIX SCHAAD: Nimam pojma. DRŽAVNI TOŽILEC: Toda bile so lilije... FELIX SCHAAD: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: Gospod doktor Schaad: FELIX SCHAAD: To je resnica. To je resnica. TO JE RESNICA.
Felix se zapodi do platna – se zaleti vanj, ga raztrga. Obleži. Tožilec zapusti oder. Labodke vstanejo, ga dvignejo in položijo na mizo. Usedejo se okrog njega – počasi iz vseh labodk nastaja Rosalinde – vse se smehljajo kot ona in sedijo s prekrižanimi nogami. Glas tožilca se sedaj sliši iz zvočnikov.
DRŽAVNI TOŽILEC: Žal, gospod Schaad, kar ste včeraj povedali na policiji, ne drži: niste odšli peš v Ratzwil. Na žalost! Sicer zdaj ne bi ležali v tej bolnici. FELIX SCHAAD: Ne... DRŽAVNI TOŽILEC: Zaleteli ste se v drevo. FELIX SCHAAD: Priznam... DRŽAVNI TOŽILEC: In cesta sploh ni bila spolzka, niti mokra. Nobenega listja ni bilo na cesti, poletje je, samo oči morate odpreti in videli boste zeleno listje. FELIX SCHAAD: Kako, da nisem hodil... DRŽAVNI TOŽILEC: Čutite, da vas nekdo drži za roko? FELIX SCHAAD: Ja. DRŽAVNI TOŽILEC: Veste kdo vas drži za roko? FELIX SCHAAD: Neka ženska. DRŽAVNI TOŽILEC: Zakaj ne odprete oči? FELIX SCHAAD: Vse belo in brez obrisov in belo. DRŽAVNI TOŽILEC: Zakaj ste se peljali prav v Ratzwil? FELIX SCHAAD: To je moj domači kraj. DRŽAVNI TOŽILEC: To je res. Toda zakaj si izberete ravno stražnika v Ratzwilu, če hočete nenadoma priznati, da ste vi umorili Rosalinde Z.? To bi lahko storili na katerikoli policijski postaji. FELIX SCHAAD: Toda bil sem v Ratzwilu. DRŽAVNI TOŽILEC: Že dolgo niste bili v Ratzwilu, vas ste komaj prepoznali. Nazadnje ste bili tam ob pogrebu vaše matere. Kdaj je bilo to? FELIX SCHAAD: Pred šestimi leti. DRŽAVNI TOŽILEC: In sedaj ste se nenadoma znašli v Ratzwilu. FELIX SCHAAD: Tako je. DRŽAVNI TOŽILEC: Kot pravi policijsko poročilo, ste bili popolnoma trezni, ko ste se javili pri stražniku. Dve uri kasneje ste bili odpuščeni. Nesreča se je pripetila komaj četrt ure po odpustitvi iz občinske hiše v Razwilu, mesto nesreče se nahaja 29 km stran, kar znese 120km na uro. FELIX SCHAAD: Je bila bukev? Morda bor... DRŽAVNI TOŽILEC: Resnico, nič drugega kot resnico. FELIX SCHAAD: Bil je bor. DRŽAVNI TOŽILEC: Ja. FELIX SCHAAD: In bile so lilije... DRŽAVNI TOŽILEC: To je spet drug problem, gospod Schaad... Kar zadeva vaše priznanje: je stražnik sploh razumel kaj ste mu pripovedovali? Ali ste mu mogli popisati ves umor, davljenje s kravato, preden vam je nataknil lisice? FELIX SCHAAD: Bilo je mučno. DRŽAVNI TOŽILEC: Je vedel za Rosalinde Z.? FELIX SCHAAD: Kar naprej je govoril: gospod doktor, če je to res, moram napraviti zapisnik in vi ga morate podpisati... DRŽAVNI TOŽILEC: In to ste storili? FELIX SCHAAD: Brez lisic. DRŽAVNI TOŽILEC: Kaj se je zgodilo potem? FELIX SCHAAD: Začutil sem olajšanje... DRŽAVNI TOŽILEC: Resnico, nič drugega kot resnico. Ali veste kaj vam je kasneje rekel občinski tajnik? FELIX SCHAAD: Da je moje priznanje lažno. Zapisnika sploh ni prebral... DRŽAVNI TOŽILEC: Vaše priznanje, gospod Schaad, je lažno. FELIX SCHAAD: Tako je rekel. DRŽAVNI TOŽILEC: Storilec je nek grški študent in se trenutno nahaja v okrožnem zaporu.
... Govoriti morate glasneje, gospod Schaad, ne razumemo... Kaj pravite? .... Lahko bi bili mrtvi! ... Zakaj ne odprete oči? .... Gospod Schaad, operacija je uspela. ... Kaj pravite? ... Ne razumemo vas, gospod Schaad, kaj hočete reči? ... Zakaj ste se odločili za tako priznanje? .... Boli vas.
Luč počasi pojenja. Tišina.
KONEC

Ta prispevek je na portalu Publikacije.net objavil/a Daša Lakner dne 2006-10-04.

Daša Lakner je dramaturginja in ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

Not yet Rated